Pojdi na vsebino

Java: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba24b (pogovor | prispevki)
dodano iz en wiki
Ljuba24b (pogovor | prispevki)
Oznaka: povezave do razločitev
Vrstica 86: Vrstica 86:


== Zgodovina ==
== Zgodovina ==
=== Prisotnost ''Homo erectusa'' ===
[[File:Pithecanthropus_erectus-PeterMaas_Naturalis.jpg|thumb|Sintipski fosili javanskega človeka (H. e. erectus) v Naturalisu, Leiden]]
[[File:Ngandong 14. Homo erectus.jpg|thumb|Odlitek lobanje XI v Dvorani človeških izvorov, Washington, D.C.]]

Fasilizirani ostanki ''[[Homo erectus]]a'', popularno znanega kot [[javanski človek]], stari 1,3 milijona let,<ref>{{Cite journal |last1=Matsu’ura |first1=Shuji |last2=Kondo |first2=Megumi |last3=Danhara |first3=Toru |last4=Sakata |first4=Sheik |last5=Iwano |first5=Hideki |last6=Hirata |first6=Takafumi |last7=Kurniawan |first7=Iwan |last8=Setiyabudi |first8=Erik |last9=Takeshita |first9=Yoshihiro |last10=Hyodo |first10=Masayuki |last11=Kitaba |first11=Ikuko |last12=Sudo Masafumi |last13=Danhara |first13=Yugo |last14=Aziz |first14=Fachroel |date=2020 |title=Age control of the first appearance datum for Javanese Homo erectus in the Sangiran area |journal=Science |volume=367 |issue=6474 |pages=210–214 |doi=10.1126/science.aau8556 |pmid=31919224 |bibcode=2020Sci...367..210M |s2cid=210131393 |doi-access=free }}</ref> so bili najdeni ob bregovih reke Bengavan [[Solo (reka)|Solo]].<ref>{{cite journal |last1=Pope |title=Recent advances in far eastern paleoanthropology |journal=Annual Review of Anthropology |volume=17 |pages=43–77 |year=1988 |doi=10.1146/annurev.an.17.100188.000355 |first1=G. G. |issue=1 |bibcode=1988ARAnt..17...43P }} cited in {{cite book |last=Whitten |first=T. |author2=Soeriaatmadja, R. E. |author3=Suraya A. A. |title=The Ecology of Java and Bali |publisher=Periplus Editions Ltd |year=1996 |location=Hong Kong |pages=309–312}}; {{cite journal |last=Pope |first=G. |title=Evidence on the Age of the Asian Hominidae |journal=Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America |volume=80 |issue=16 |pages=4,988–4992 |date=15 August 1983 |doi=10.1073/pnas.80.16.4988 |pmid=6410399 |pmc=384173 |bibcode=1983PNAS...80.4988P |doi-access=free}} cited in {{cite book |last=Whitten |first=T. | author2=Soeriaatmadja, R. E. |author3=Suraya A. A. |title=The Ecology of Java and Bali |publisher=Periplus Editions Ltd |year=1996 |location=Hong Kong |page=309}};
{{cite journal |last=de Vos |first=J. P. |author2=P. Y. Sondaar |title=Dating hominid sites in Indonesia |journal=Science Magazine |volume=266 |issue=16 |pages=4,988–4992 |date=9 December 1994 | url=http://www.sciencemag.org/cgi/reprint/266/5191/1726.pdf |doi=10.1126/science.7992059 |bibcode=1994Sci...266.1726D |doi-access=free}} cited in {{cite book |last=Whitten |first=T |author2=Soeriaatmadja, R. E. |author3=Suraya A. A. |title=The Ecology of Java and Bali |publisher=Periplus Editions Ltd |year=1996 |location=Hong Kong |page=309 }}</ref>

''H. erectus'' je prispel v [[Evrazija|Evrazijo]] pred približno 1,8 milijona let, kar velja za prvi afriški eksodus. Obstajajo dokazi, da je javanska populacija ''H. erectus'' živela v vedno vlažnem gozdnem [[habitat]]u. Natančneje, okolje je spominjalo na [[savana|savano]], vendar je bilo verjetno redno poplavljeno (''hidromorfna savana''). Rastline, najdene na najdišču izkopavanj Trinil, so vključevale travo (''Poaceae''), praproti, fikuse in indigofere, ki so značilne za nižinski deževni gozd.<ref>{{cite journal |last1=Ingicco |first1=Thomas |last2=de Vos |first2=John |last3=Huffman |first3=O. Frank |year=2014 |title=The Oldest Gibbon Fossil (Hylobatidae) from Insular Southeast Asia: Evidence from Trinil, (East Java, Indonesia), Lower/Middle Pleistocene |journal=PLoS ONE |volume=9 |issue=6 |at=e99531 |doi=10.1371/journal.pone.0099531 |pmid=24914951 |pmc=4051846 |bibcode=2014PLoSO...999531I |doi-access=free }}</ref>

''H. e. Soloensis'' je bila zadnja populacija v dolgi zgodovini naseljevanja otoka Java s strani vrste ''H. erectus'', ki se je začela pred 1,51 do 0,93 milijona let na najdišču Sangiran, nadaljevala pred 540 do 430 tisoč leti na najdišču Trinil in končno pred 117 do 108 tisoč leti v Ngandongu.<ref>{{Cite journal |last1=Zaim |first1=Yahdi |last2=Ciochon |first2=Russell L. |last3=Polanski |first3=Joshua M. |last4=Grine |first4=Frederick E. |last5=Bettis |first5=E. Arthur |last6=Rizal |first6=Yan |last7=Franciscus |first7=Robert G. |last8=Larick |first8=Roy R. |last9=Heizler |first9=Matthew |last10=Aswan |first10=null |last11=Eaves |first11=K. Lindsay |last12=Marsh |first12=Hannah E. |title=New 1.5 million-year-old Homo erectus maxilla from Sangiran (Central Java, Indonesia) |journal=Journal of Human Evolution |date=2011 |volume=61 |issue=4 |pages=363–376 |doi=10.1016/j.jhevol.2011.04.009 |issn=1095-8606 |pmid=21783226 |bibcode=2011JHumE..61..363Z }}</ref> Če je datum za ''Solo človeka'' pravilen, potem bi predstavljali končno populacijo vrste ''H. erectus'', ki se je zatekla v zadnja odprta habitatna zatočišča vzhodne Azije pred prevzemom deževnega gozda. Pred priseljevanjem sodobnih ljudi je bila v poznem [[pleistocen]]u jugovzhodna Azija dom tudi vrste ''H. floresiensis'', endemične za otok [[Flores]] v Indoneziji, in vrste ''H. luzonensis'', endemične za otok [[Luzon]] na [[Filipini]]h. Genetska analiza današnjih populacij jugovzhodne Azije kaže na široko razpršenost denisovcev (vrste, ki jo trenutno lahko prepoznamo le po njenem genetskem podpisu) po jugovzhodni Aziji, nakar so se pred 45,7 in 29,8 tisoč leti križali s priseljenimi sodobnimi ljudmi. Genomska študija iz leta 2021 kaže, da se sodobni ljudje, razen denisovcev, nikoli niso križali z nobeno od teh endemičnih človeških vrst, razen če potomci niso bili sposobni preživetja ali so hibridne linije od takrat izumrle.

Sodeč po samem številu primerkov, odloženih v Ngandongu hkrati, je morda pred vulkanskim izbruhom, ki je povzročil njihov pokop, obstajala precejšnja populacija ''H. e soloensis'', vendar je populacijo težko z gotovostjo oceniti. To območje je precej oddaljeno od severne obale otoka Java in zaradi pomembnih geografskih sprememb ni vedno enostavno določiti položaja obale v prazgodovini.<ref>{{Cite journal |last1=Rizal |first1=Yan |last2=Westaway |first2=Kira E. |last3=Zaim |first3=Yahdi |last4=van den Bergh |first4=Gerrit D. |last5=Bettis |first5=E. Arthur |last6=Morwood |first6=Michael J. |last7=Huffman |first7=O. Frank |last8=Grün |first8=Rainer |last9=Joannes-Boyau |first9=Renaud |last10=Bailey |first10=Richard M. |last11=Sidarto |last12=Westaway |first12=Michael C. |last13=Kurniawan |first13=Iwan |last14=Moore |first14=Mark W. |last15=Storey |first15=Michael |date=18 December 2019 |title=Last appearance of Homo erectus at Ngandong, Java, 117,000–108,000 years ago |url=https://www.nature.com/articles/s41586-019-1863-2 |journal=Nature |language=en |volume=577 |issue=7790 |pages=381–385 |doi=10.1038/s41586-019-1863-2 |pmid=31853068 |hdl=10072/397335 |issn=1476-4687 |url-access=subscription }}</ref>

Južna obala in estuarij reke Bengavan Solo sta se v tistem času morda razlikovala od današnje zaradi geoloških dejavnikov, kot so sedimentacija, erozija in spremembe morske gladine skozi čas. Trenutno je [[estuarij]] reke Bengawan Solo v Javanskem morju, vendar sta se v prazgodovini tok reke in lokacija estuarija morda spremenila. Za razumevanje teh sprememb se pogosto uporabljajo geološke in paleogeografske študije.

=== Po prihodu sodobnih ljudi ===
[[File:Sumbing, Java.jpg|thumb|left|Gora Sumbing, obdana z riževimi polji. Vulkanska topografija Jave in bogata kmetijska zemljišča so temeljni dejavniki njene zgodovine.]]

Izjemna rodovitnost in padavine otoka so omogočile razvoj gojenja riža na mokrih poljih, kar je zahtevalo sofisticirano raven sodelovanja med vasmi. Iz teh vaških zavezništev so se razvila majhna kraljestva. Veriga vulkanskih gora in pripadajočega višavja, ki se razteza vzdolž Jave, je ohranjala njene notranje regije in ljudstva ločena in relativno izolirana.<ref>Ricklefs (1991), pp. 16–17.</ref> Pred prihodom islamskih držav in evropskega kolonializma so reke zagotavljale glavno komunikacijsko sredstvo, čeprav so številne reke na Javi večinoma kratke. Le reki Brantas in Solo sta lahko zagotavljali komunikacijo na dolge razdalje in tako so njune doline podpirale središča večjih kraljestev. Domneva se, da je bil na Javi vsaj sredi 17. stoletja vzpostavljen sistem cest, trajnih mostov in cestninskih vrat. Lokalne oblasti so lahko motile poti, prav tako mokra sezona, uporaba cest pa je bila zelo odvisna od stalnega vzdrževanja. Posledično je bila komunikacija med prebivalstvom Jave otežena.
{{multiple image
| total_width = 230
| image1 = MET DP158751.jpg
| image2 = MET 2001 433 526 O2.jpg
| footer = Bronzaste figure stoječih bojevnikov, Java, ok. 500 pr. n. št. – 300 n. št.
}}

Pojav civilizacije na otoku Java se pogosto povezuje s prihodom legendarnega prvega kralja Aji Sake leta 78 n. št. Čeprav naj bi bil Aji Saka nosilec civilizacije na Javi, je zgodba prejela več ugovorov in ovržb iz drugih zgodovinskih virov. Valmikijeva ''[[Ramajana]]'', napisana okoli leta 500 pr. n. št., zapisuje, da je Java že dolgo pred zgodbo imela vladno organizacijo:

<blockquote>»Javadvipa je okrašena s sedmimi kraljestvi, zlatimi in srebrnimi otoki, bogata z rudniki zlata, in tam je gora Cicira (hladna), ki se s svojim vrhom dotika neba.«<ref>{{Cite book |last=Sastropajitno |first=Warsito |title=Rekonstruksi Sedjarah Indonesia. Zaman Hindu, Yavadvipa, Srivijaya, Sailendra |date=1958 |publisher=PT. Pertjetakan Republik Indonesia |location=Yogyakarta }}</ref>{{Rp|page=6}}</blockquote>

Grški geograf [[Ptolemaj]] je otok imenoval ''Iabadius'' ali ''Sabadius'' ({{langx|grc|Ιαβαδίου or Σαβαδίου}}).<ref>{{cite book |title=Archaeology: Indonesian Perspective : R. P. Soejono's Festschrift |url=https://books.google.com/books?id=dSFfD0dpdS4C |publisher=Jakarta : Indonesian Institute of Sciences, : International Center for Prehistoric and Austronesian Studies |date=2006 |page=407 |isbn=9792624996 }}</ref><ref>{{Cite book |url=https://books.google.com/books?id=VNgUAAAAIAAJ&pg=PA237 |title=Modern Times |first=H. |last=Kahler |date=31 December 1981 |publisher=Brill Archive |isbn=9004061967 |via=Google Books }}</ref> Ptolemaj je dejal, da ime pomeni 'otok ječmena' in da prideluje veliko žita in zlata, ter dodal, da je bila njegova metropola Argyre (Ἀργυρῆ),<ref>[https://en.wikisource.org/wiki/Dictionary_of_Greek_and_Roman_Geography/Iabadius Dictionary of Greek and Roman Geography, Iabadius]</ref> kar v grščini pomeni srebro.

Po kitajskem zapisu Míng Šǐ je bilo javansko kraljestvo ustanovljeno leta 65 pr. n. št. oziroma 143 let pred začetkom zgodbe o Aji Saki.[<ref>Groeneveldt, Willem Pieter (1876). "[https://archive.org/details/notes-on-the-malay-archipelago/page/n7/mode/2up?q= Notes on the Malay Archipelago and Malacca, Compiled from Chinese Sources]". Batavia: W. Bruining.</ref>{{Rp|page=39}}

Zgodba o Aji Saki je novojavanska zgodba. Ta zgodba še ni bila ugotovljena kot relevantna v starojavanskem besedilu. Zgodba pripoveduje o dogodkih v kraljestvu Medang Kamulan na Javi v preteklosti. Takrat je kralja Medang Kamulana Prabuja Dewata Cengkarja zamenjal Aji Saka. Ta zgodba velja za alegorijo vstopa Indijcev na Javo. Glede na podatke dinastije Ljang je bilo javansko kraljestvo razdeljeno na dva dela: predhinduistično kraljestvo in posthinduistično kraljestvo, ki je nastalo leta 78 n. št.

=== Obdobje hindujsko-budističnih kraljestev ===
[[File:Borobudur-Temple-Park Indonesia Stupas-of-Borobudur-04.jpg|thumb|Budistična stupa [[Borobudur]] v 9. stoletju v osrednji Javi]]

Kraljestvo Taruma v zahodni Javi je obstajalo od 5. do 7. stoletja, medtem ko je kraljestvo Heling od leta 640 naprej pošiljalo veleposlaništva na Kitajsko. Vendar pa je bila prva večja kneževina kraljestvo Mataram, ki je bilo ustanovljeno v osrednji Javi v začetku 8. stoletja. Mataramova religija se je osredotočala na hindujskega boga [[Šiva|Šivo]], kraljestvo pa je na planoti Dieng ustvarilo nekatere najzgodnejše hindujske templje na Javi. Okoli 8. stoletja se je na ravnini Kedu dvignila dinastija Sailendra in postala zavetnica [[mahajanski budizem|mahajanskega budizma]]. To starodavno kraljestvo je v osrednji Javi zgradilo spomenike, kot sta [[Borobudur]] in [[Prambanan]] iz 9. stoletja.

Okoli 10. stoletja se je središče moči premaknilo iz osrednje v vzhodno Javo. Vzhodnojavanska kraljestva Kediri, Singhasari in Majapahit so bila v glavnem odvisna od riževih kmetij, vendar so se ukvarjala tudi s trgovino znotraj [[Indonezijsko otočje|Indonezijskega otočja]] ter s Kitajsko in Indijo. Majapahit je ustanovil [[Princ Vidžaja|Vidžaja]],<ref name=Coedes>{{cite book |last=Coedès |first=George |author-link= |editor=Walter F. Vella |others=trans.Susan Brown Cowing |title=The Indianized States of Southeast Asia |year=1968 |publisher=University of Hawaii Press |isbn=978-0-8248-0368-1 }}</ref>{{rp|280}} in do konca vladavine Hajama Vuruka (vladal 1350–89) je zahteval suverenost nad celotnim Indonezijskim otočjem, čeprav je bil nadzor verjetno omejen na Javo, Bali in Maduro. Hajam Vurukov premier, Gadžah Mada, je vodil številne teritorialne osvojitve kraljestva. Zgodnejša javanska kraljestva so imela svojo moč, ki je temeljila na kmetijstvu, vendar je Majapahit prevzel nadzor nad pristanišči in ladijskimi potmi ter postal prvi trgovski imperij na Javi. S smrtjo Hajama Vuruka in prihodom [[islam]]a v Indonezijo je Majapahit začel upadati.

=== Širjenje islama in vzpon islamskih sultanata ===
Islam je postal prevladujoča religija na Javi konec 16. stoletja. V tem obdobju so bila na vzponu islamska kraljestva Demak, Cirebon in Banten. Sultanat Mataram je konec 16. stoletja postal prevladujoča sila osrednje in vzhodne Jave. Kneževini Surabaya in Cirebon sta bili sčasoma podjarmljeni, tako da sta se v 17. stoletju Nizozemcem morala soočiti le še Mataram in Banten.

Javanska islamska tradicija je znana po svoji strpnosti in harmoniji med verami. Lokalne verske organizacije aktivno spodbujajo mir in vključenost, kar odraža širše vrednote sobivanja v indonezijski družbi.<ref>{{Cite journal |last1=Gibson |first1=Thomas |last2=Hefner |first2=Robert W. |date=2001 |title=Civil Islam: Muslims and Democratization in Indonesia |url=https://ecommons.cornell.edu/server/api/core/bitstreams/39aeba42-aa85-48b0-9e51-5bfac8de8ae4/content |journal=Indonesia |volume=72 |pages=197 |doi=10.2307/3351487 |jstor=3351487 |issn=0019-7289 |archive-url=https://web.archive.org/web/20250319050724/https://ecommons.cornell.edu/server/api/core/bitstreams/39aeba42-aa85-48b0-9e51-5bfac8de8ae4/content |archive-date=19 March 2025}}</ref>
[[File:Page001 img001.png|thumb|''Prvak'' (Sang Agul-agul). Skica javanskega vojaka, ki jo je naslikal švicarski slikar J. Schiess (1799–1844), z dela J.J.X. Pfyfferja ''Skice z Jave'' iz leta 1829, plošča VI. Foto: Knjižnica Univerze v Leidnu. Viri in sorodna vsebina.]]

=== Kolonialna obdobja ===
[[File:COLLECTIE TROPENMUSEUM Soendanese theepluksters TMnr 10011963.jpg|thumb|left|Čajna plantaža na Javi v nizozemskem kolonialnem obdobju, leta 1936 ali prej]]

Stik Jave z evropskimi kolonialnimi silami se je začel leta 1522 s pogodbo med kraljestvom Sunda in Portugalci v [[Malaka|Malaki]]. Po njenem neuspehu je bila portugalska prisotnost omejena na Malako in vzhodne otoke. Leta 1596 je bila ekspedicija s štirimi ladjami pod vodstvom Cornelisa de Houtmana prvi nizozemski stik z Indonezijo.<ref>{{cite book |title=The Globe Encompassed: The Age of European Discovery, 1500–1700 |author=Ames, Glenn J. |year=2008 |page=99 }}</ref> Do konca 18. stoletja so [[Nizozemci]] prek [[Nizozemska vzhodnoindijska družba|Nizozemske vzhodnoindijske družbe]] v Indoneziji razširili svoj vpliv na sultanate v notranjosti. Notranji konflikti so Javancem preprečili, da bi sklenili učinkovita zavezništva proti Nizozemcem. Ostanki Matarama so preživeli kot kneževini Surakarta (Solo) in Yogyakarta. Javanski kralji so trdili, da vladajo z božansko avtoriteto, Nizozemci pa so jim pomagali ohraniti ostanke javanske aristokracije, tako da so jih potrdili kot regentske ali okrožne uradnike znotraj kolonialne uprave.

Glavna vloga Jave v zgodnjem delu kolonialnega obdobja je bila pridelovalka riža. Na otokih, kjer pridelujejo začimbe, kot je Banda, so riž redno uvažali z Jave, da bi pokrili pomanjkanje sredstev za preživetje.<ref>{{cite book |last=St. John |first=Horace Stebbing Roscoe |title=The Indian Archipelago: its history and present state, Volume 1 |publisher=Longman, Brown, Green, and Longmans |year=1853 |page=[https://archive.org/details/indianarchipela02johngoog/page/n183 137] |url=https://archive.org/details/indianarchipela02johngoog }}</ref>

Med [[napoleonske vojne|napoleonskimi vojnami]] v Evropi je Nizozemska padla pod Francijo, prav tako njena kolonija v Vzhodni Indiji. Med kratkotrajno upravo Daendelsa, kot francoskega posrednika na Javi, se je leta 1808 začela gradnja Velike poštne ceste. Cesta, ki se je raztezala od Anyerja v Zahodni Javi do Panarukana v Vzhodni Javi, je služila kot vojaška oskrbovalna pot in se je uporabljala za obrambo Jave pred britansko invazijo.<ref>{{cite book |title=Ekspedisi Anjer-Panaroekan, Laporan Jurnalistik Kompas |publisher=Pnerbit Buku Kompas, PT Kompas Media Nusantara, Jakarta Indonesia |date=November 2008 |pages=1–2 |isbn=978-979-709-391-4 }}</ref> Leta 1811 so Britanci zavzeli Javo in postala posest [[Britanski imperij|Britanskega imperija]], sir Stamford Raffles pa je bil imenovan za guvernerja otoka. Leta 1816 je bila Java pod guvernerstvom Johna Fendalla vrnjena Nizozemcem v skladu s pogoji [[Pariški mirovni sporazum (1814)|Pariške pogodbe]].<ref>{{cite book |last=Atkins |first=James |title=The Coins And Tokens of the Possessions And Colonies of the British Empire |url=https://archive.org/details/coinstokensofpos1889jame |year=1889<!-- |location=Quaritch, Bernard--> |location=London |page=[https://archive.org/details/coinstokensofpos1889jame/page/213 213] |publisher=Bernard Quaritch }}</ref><ref>{{Cite book |last=Hannigan |first=Tim |title=Raffles and the British invasion of Java |publisher=Singapore: Monsoon Books Pte Ltd. |year=2012 |isbn=978-981-4358-85-9 |edition=4th |pages=229 }}</ref>

Leta 1815 je bilo na Javi morda pet milijonov ljudi.<ref>{{cite encyclopedia |url=https://www.britannica.com/EBchecked/topic/301673/Java |title=Java (island, Indonesia) |encyclopedia=Encyclopædia Britannica |date=31 January 2019 }}</ref> V drugi polovici 18. stoletja se je v okrožjih vzdolž severno-osrednje obale Jave začel porast prebivalstva, v 19. stoletju pa je prebivalstvo hitro raslo po celotnem otoku. Med dejavniki velike rasti prebivalstva so vpliv nizozemske kolonialne vladavine, vključno z vsiljenim koncem državljanske vojne na Javi, povečanje površine, namenjene gojenju riža, in uvedba rastlin za prehrano, kot sta [[Manioka|kasava]] in [[koruza]], ki so lahko preživljale prebivalstvo, ki si riža ni moglo privoščiti. Drugi rast pripisujejo davčnim bremenom in povečanemu širjenju zaposlovanja v okviru sistema gojenja, na katerega so se pari odzvali z več otroki v upanju, da bodo povečali sposobnost svojih družin za plačevanje davkov in nakup blaga.<ref>Taylor (2003), pp. 253–254.</ref> [[Kolera]] je leta 1820 na Javi terjala 100.000 življenj.<ref>{{cite book |first=Joseph Patrick |last=Byrne |title=Encyclopedia of Pestilence, Pandemics, and Plagues: A-M |url=https://books.google.com/books?id=5Pvi-ksuKFIC&pg=PA99 |publisher=ABC-CLIO |year=2008 |page=99 |isbn=978-0-313-34102-1}}{{Dead link|date=March 2023 |bot=InternetArchiveBot |fix-attempted=yes }}</ref>
[[File:The Allied Occupation of Java, 1945 SE4857.jpg|thumb|Japonci se pripravljajo na pogovore o pogojih predaje z britanskimi zavezniškimi silami na Javi leta 1945]]

Pojav tovornjakov in železnic, kjer so bili prej le bivoli in vozovi, telegrafski sistemi in bolj usklajeni distribucijski sistemi pod kolonialno vlado so prispevali k odpravi lakote na Javi in ​​posledično k rasti prebivalstva. Na Javi od 1840-ih do japonske okupacije v 1940-ih ni bilo večjih lakot. Vendar pa drugi viri trdijo, da je nizozemski sistem obdelovanja zemlje povezan z lakotami in epidemijami v 1840-ih, najprej v Cirebonu in nato na osrednji Javi, saj je bilo treba namesto riža gojiti tržne pridelke, kot sta indigo in sladkor.

=== Neodvisnost ===
Indonezijski nacionalizem se je na Javi prvič uveljavil v začetku 20. stoletja, boj za zagotovitev neodvisnosti države po drugi svetovni vojni pa je bil osredotočen na Javo. Leta 1949 je bila priznana indonezijska neodvisnost.


== Sklici ==
== Sklici ==

Redakcija: 14:02, 16. januar 2026

Java
Domače ime:
Jawa (indonezijsko)
ꦗꦮ (Javanese)
ᮏᮝ (Sundanese)
Jawè (Betawi)
Topografija Jave
Geografija
LegaJugovzhodna Azija
Koordinati7°29′30″S 110°0′16″E / 7.49167°S 110.00444°E / -7.49167; 110.00444
OtočjeIndonezijsko otočje
Veliki Sundski otoki
Površina132.598,77 km2
Rang po površini13.
Najvišja nadm. višina3.678 m
Najvišji vrhSemeru
Uprava
Province
Največje naseljeDžakarta (pop.10.684.948)
Demografija
Prebivalstvo156.,927.804 (sredi leta 2024)
Gostota preb.1.183 preb./km2
Etnične skupineBetawi, Javanci (vključno Cirebonesi, Tenggeresi, Osing, Banyumasani), Kangeanesi, Maduresi (vključno Baweani), Sundanesi (vključno Baduy, Bantenesi), itd.
Dodatne informacije
Časovni pas

Java (indonezijsko Jawa, izgovorjava [ˈdʒawa]; javansko ꦗꦮ; Sundanese ᮏᮝ) je eden od Velikih Sundskih otokov v Jugovzhodni Aziji, Indoneziji. Na jugu otok obliva Indijski ocean, na severu pa Javansko morje (del Tihega oceana). S 156,9 milijona prebivalcev (vključno z Maduro) sredi leta 2024, ki naj bi se do sredine leta 2025 povečalo na 158 milijonov, je Java najbolj naseljen otok na svetu, kjer živi približno 56 % indonezijskega prebivalstva, medtem ko predstavlja le 7 % njene površine.[1] Glavno mesto Indonezije, Džakarta, leži na severozahodni obali Jave.

Na Javi se je zgodilo veliko najbolj znanih dogodkov v indonezijski zgodovini. Bila je središče močnih hindujsko-budističnih imperijev, islamskih sultanatov in jedro kolonialnih Nizozemskih Vzhodnih Indij. Java je bila tudi središče indonezijskega boja za neodvisnost v 1930-ih in 1940-ih. Java politično, gospodarsko in kulturno prevladuje v Indoneziji. Štiri od osmih območij svetovne dediščine Indonezije, ki so na Unescovem seznamu, je na Javi: narodni park Ujung Kulon, budistični tempelj Borobudur, hinduistični templji Prambanan in Paleontološko najdišče v Sangiranu.

Java je nastala zaradi vulkanskih izbruhov zaradi geološke subdukcije Avstralske plošče pod Sundsko ploščo. Je 13. največji otok na svetu in peti največji v Indoneziji po kopnem, s površino približno 132.598,77 kvadratnih kilometrov (vključno z Maduro, ki meri 5408,45 kvadratnih kilometrov). Veriga vulkanskih gora tvori vzhodno-zahodno hrbtenico otoka.

Na otoku se govorijo štirje glavni jeziki: javanski, sundanski, madurski in betavi. Javanski in sundanski jezik sta najbolj govorjena.[2] Etnične skupine, ki so avtohtone na otoku, so Javanci v osrednjem in vzhodnem delu ter Sundanci v zahodnem delu. Madurčani na vzhodnem delu Jave so migranti z otoka Madura (ki je upravno del province Vzhodna Java), medtem ko so Betavi v glavnem mestu Džakarti hibridi različnih etničnih skupin v Indoneziji. Večina prebivalcev je dvojezičnih, saj govorijo indonezijščino (uradni jezik Indonezije) kot svoj prvi ali drugi jezik. Čeprav je večina prebivalcev Jave muslimanov, prebivalstvo Jave sestavljajo ljudje različnih verskih prepričanj, etničnih skupin in kultur.[3]

Java je razdeljena na štiri upravne province: Banten, Zahodna Java, Osrednja Java in Vzhodna Java ter dve posebni regiji, Džakarta in Yogyakarta.

Etimologija

Izvor imena Java ni jasen. Java bi lahko dobila ime po rastlini jáwa-wut (proso Setaria italica), ki naj bi bila v tistem času na Javi pogosta in je pred indijanizacijo otoka imela različna imena.[4]

Znani indijski ep Ramajaṇa omenja otok z imenom Yavadvipa – poveljnik istoimenske Ramove vojske, Sugriva, vodi svoje čete humanoidnih opic vanara v Yavadvipo v iskanju Ramove ugrabljene soproge Site.[5][6] Zato se Java v Indiji imenuje s sanskrtskim imenom yāvaka dvīpa, kjer dvīpa pomeni »otok« in yava »ječmen«, rastlina, po kateri je bil otok znan.[7]

Java je omenjena tudi v starodavnem tamilskem epu Maṇimēkalai pesnika Satthanarja, ki pravi, da je imela Java kraljestvo s prestolnico Nagapuram.[8][9][10]

Drug možen vir imena Java je beseda jaú, katere različice pomenijo 'onkraj' ali 'oddaljeno'.

Še ena možnost je, da beseda Java izvira iz protoavstronezijske besede awa ali yawa, kar pomeni 'dom'.[11] To je podobno besedama awaʻi (awaiki) ali hawaʻi (hawaiki), ki se uporabljata v Polineziji, zlasti na Havajih.

Otok Iabadiu ali Jabadiu je omenjen tudi v Ptolemajevi Geografiji iz leta 150 n. št., ki je bila napisana v času vrhunca Rimskega cesarstva. Iabadiu, 'otok ječmena', naj bi bil bogat z zlatom in naj bi imel na svojem zahodnem koncu srebrno mesto Argyra.[12]

Kitajsko zgodovinsko besedilo iz poznega 5. stoletja, Knjiga Songa in Knjiga Ljanga iz 7. stoletja, omenjata Javo kot (闍婆 Shépó). Kitajska besedila omenjajo tudi indijsko kraljestvo na severni obali Jave od 640 do 818 n. št., znano kot (爪哇 Hēlíng). Otok se je do dinastije Juan (1271–1368) imenoval (闍婆 Shépó), nato pa se je začel imenovati (爪哇 Zhǎowā), kar je današnje ime v mandarinščini.[13][14] Kitajski raziskovalec Ma Huan, ki je spremljal slavnega admirala Dženg Heja na treh njegovih potovanjih za zakladom v času dinastije Ming, je v svoji knjigi Jingja Šenglan (»Celoten pregled oceanskih obal«) iz leta 1451 zapisal, da Kitajci Javo imenujejo (爪哇 Zhǎowā) in da se je prej imenovala (闍婆 Shépó).[15]

Ko se je italijanski popotnik Giovanni de Marignolli iz 14. stoletja vrnil v Evropo iz Azije, je trdil, da se je za več mesecev ustavil v deželi, imenovani Saba, za katero je dejal, da ima veliko slonov in jo vodi kraljica, morda kraljica Gitarja (vladala 1328–1350); To ime Saba je morda bila njegova interpretacija imena Shépó.[16](str.xii, 192–194)

Perzijski trgovec Sulaiman al-Tajir iz 9. stoletja je omenil dva pomembna otoka, ki sta ločevala Arabski polotok od Kitajske: eden je bil 800 parsangov (zgodovinska iranska enota za hojo, katere dolžina se je spreminjala glede na teren in hitrost potovanja.) dolg Al-Rami (Sumatra), drugi pa 400 parsangov dolg Az-Zabaj (arabsko الزابج; indonezijsko Sabak), identificiran kot Java.[17]:30–31

Ruski trgovec Afanasij Nikitin iz 15. stoletja, eden prvih Evropejcev, ki je obiskal Indijo, je leta 1466 odpotoval v Indijo in opisal deželo Javo, ki jo je poimenoval (шабайте šabajte).[18][19]

Geografija

Glavni članek: Vulkani na Javi.
Mount Bromo in Malang, Vzhodna Java

Java leži med [[[Sumatra|Sumatro]] na zahodu in Balijem na vzhodu. Borneo leži na severu, Božični otok pa na jugu. Je 13. največji otok na svetu. Javo obdajajo Javansko morje na severu, Sundski preliv na zahodu, Indijski ocean na jugu ter Balijski preliv] in preliv Madura na vzhodu.[20]

Java je skoraj v celoti vulkanskega izvora; vsebuje 38 gora, ki tvorijo vzhodno-zahodno hrbtenico in so bile nekoč aktivni vulkani. Skupno je 112 vulkanov, od katerih jih je 35 aktivnih. Najvišji vulkan na Javi je gora Semeru, 3676 metrov. Najbolj aktiven vulkan na Javi in ​​tudi v Indoneziji je gora Merapi, 2930 metrov.[21] Skupno ima Java več kot 150 gora.[22]

Višavje Parahyangan blizu Buitenzorga (danes Bogor, Zahodna Java), ok. 1865–1872

Javanske gore in višavje delijo notranjost otoka na vrsto relativno izoliranih regij, primernih za gojenje riža v mokri tehniki; riževa območja na Javi so med najbogatejšimi na svetu.[23] Java je bila prvo mesto, kjer so začeli gojiti indonezijsko kavo, in sicer leta 1699. Danes kavo arabico gojijo na planoti Ijen tako mali kmetje kot večje plantaže.[24]

Območje Jave ima približno 132.598,77 kvadratnih kilometrov (vključno z Maduro, ki meri 5408,45 kvadratnih kilometrov in manjšimi obalnimi otoki). Dolga je približno 1000 km in široka do 210 km. Najdaljša reka na otoku je 600 km dolga reka Solo.[25] Reka izvira v osrednji Javi pri vulkanu Lavu, nato teče proti severu in vzhodu do ustja v Javanskem morju blizu mesta Surabaya. Druge večje reke so Brantas, Citarum, Cimanuk in Serayu.

Povprečna temperatura se giblje od 22 °C do 29 °C; povprečna vlažnost je 75 %. Severne obalne ravnice so običajno bolj vroče, v sušnem obdobju je povprečna temperatura 34 °C. Južna obala je na splošno hladnejša od severne, visokogorska območja v notranjosti pa so še hladnejša.[26] Deževno obdobje se začne novembra in konča aprila. V tem času dežuje večinoma popoldne in občasno tudi v drugih delih leta. Najbolj mokra meseca sta januar in februar.[27]

Zahodna Java je bolj vlažna kot Vzhodna Java, gorske regije pa prejmejo veliko več padavin. Parahyangansko višavje na Zahodni Javi prejme letno več kot 4000 milimetrov padavin, severna obala Vzhodne Jave pa 900 milimetrov padavin letno.

Naravno okolje

Cymbidium dayanum - tipična orhideja na Javia

Java je otok z veliko biotsko raznovrstnostjo. Naravno okolje je tropski deževni gozd, z ekosistemi, ki segajo od obalnega mangrovskega gozda na severni obali, skalnatih obalnih pečin na južni obali in nizko ležečega tropskega gozda do visokogorskega deževnega gozda na pobočjih gorskih vulkanskih območij v notranjosti. Javansko okolje in podnebje se postopoma spreminjata od zahoda proti vzhodu; od mokrega in vlažnega gostega deževnega gozda v zahodnih delih do suhega savanskega okolja na vzhodu, kar ustreza podnebju in padavinam v teh regijah.

Samec javanskega nosoroga, ustreljen leta 1934 na Zahodni Javi. Danes v Ujung Kulonu živi le majhno število javanskih nosorogov; to je najredkejši nosorog na svetu.

Javansko naravno okolje je bilo prvotno bogato, kjer je uspevalo veliko endemičnih vrst rastlinstva in živalstva; kot so javanski nosorog,[28] javanski banteng, javanski bradavičasti prašič (Sus verrucosus), javanski srebrni gibon (Hylobates moloch), vzhodnojavanski langur (Trachypithecus auratus), Mali malajski kančil, javanska rusa (Rusa timorensis) in javanski leopard (Panthera pardus melas). Z več kot 450 vrstami ptic in 37 endemičnimi vrstami, med njimi javanska zelena sraka (Cissa thalassina), javanski vrabec (Lonchura oryzivora), javanski orel-jastreb (Nisaetus bartelsi) in klasasti pav, je Java raj za opazovalce ptic.[29] Na Javi je približno 130 vrst sladkovodnih rib, več endemičnih vrst dvoživk, vključno s 5 vrstami drevesnih žab.[30]

Že od antičnih časov so ljudje odpirali deževni gozd, spreminjali ekosistem, oblikovali pokrajino in ustvarjali riževa polja in terase, da bi prehranili rastoče prebivalstvo. Javanske riževe terase obstajajo že več kot tisočletje in so podpirale starodavna kmetijska kraljestva. Naraščajoče človeško prebivalstvo je močno obremenilo divje živali na Javi, saj so se deževni gozdovi zmanjšali in omejili na visokogorska pobočja ali izolirane polotoke. Nekatere endemične vrste na Javi so zdaj kritično ogrožene, nekatere pa so že izumrle; na Javi so nekoč živeli javanski tigri in javanski sloni, vendar sta oba izumrla. Danes na Javi obstaja več narodnih parkov, ki varujejo ostanke njene krhke divjine, kot so narodni park Ujung Kulon, narodni park Mount Halimun-Salak, narodni park Gede Pangrango, narodni park Baluran, narodni park Meru Betiri, narodni park Bromo Tengger Semeru in narodni park Alas Purwo.

Zgodovina

Prisotnost Homo erectusa

Sintipski fosili javanskega človeka (H. e. erectus) v Naturalisu, Leiden
Odlitek lobanje XI v Dvorani človeških izvorov, Washington, D.C.

Fasilizirani ostanki Homo erectusa, popularno znanega kot javanski človek, stari 1,3 milijona let,[31] so bili najdeni ob bregovih reke Bengavan Solo.[32]

H. erectus je prispel v Evrazijo pred približno 1,8 milijona let, kar velja za prvi afriški eksodus. Obstajajo dokazi, da je javanska populacija H. erectus živela v vedno vlažnem gozdnem habitatu. Natančneje, okolje je spominjalo na savano, vendar je bilo verjetno redno poplavljeno (hidromorfna savana). Rastline, najdene na najdišču izkopavanj Trinil, so vključevale travo (Poaceae), praproti, fikuse in indigofere, ki so značilne za nižinski deževni gozd.[33]

H. e. Soloensis je bila zadnja populacija v dolgi zgodovini naseljevanja otoka Java s strani vrste H. erectus, ki se je začela pred 1,51 do 0,93 milijona let na najdišču Sangiran, nadaljevala pred 540 do 430 tisoč leti na najdišču Trinil in končno pred 117 do 108 tisoč leti v Ngandongu.[34] Če je datum za Solo človeka pravilen, potem bi predstavljali končno populacijo vrste H. erectus, ki se je zatekla v zadnja odprta habitatna zatočišča vzhodne Azije pred prevzemom deževnega gozda. Pred priseljevanjem sodobnih ljudi je bila v poznem pleistocenu jugovzhodna Azija dom tudi vrste H. floresiensis, endemične za otok Flores v Indoneziji, in vrste H. luzonensis, endemične za otok Luzon na Filipinih. Genetska analiza današnjih populacij jugovzhodne Azije kaže na široko razpršenost denisovcev (vrste, ki jo trenutno lahko prepoznamo le po njenem genetskem podpisu) po jugovzhodni Aziji, nakar so se pred 45,7 in 29,8 tisoč leti križali s priseljenimi sodobnimi ljudmi. Genomska študija iz leta 2021 kaže, da se sodobni ljudje, razen denisovcev, nikoli niso križali z nobeno od teh endemičnih človeških vrst, razen če potomci niso bili sposobni preživetja ali so hibridne linije od takrat izumrle.

Sodeč po samem številu primerkov, odloženih v Ngandongu hkrati, je morda pred vulkanskim izbruhom, ki je povzročil njihov pokop, obstajala precejšnja populacija H. e soloensis, vendar je populacijo težko z gotovostjo oceniti. To območje je precej oddaljeno od severne obale otoka Java in zaradi pomembnih geografskih sprememb ni vedno enostavno določiti položaja obale v prazgodovini.[35]

Južna obala in estuarij reke Bengavan Solo sta se v tistem času morda razlikovala od današnje zaradi geoloških dejavnikov, kot so sedimentacija, erozija in spremembe morske gladine skozi čas. Trenutno je estuarij reke Bengawan Solo v Javanskem morju, vendar sta se v prazgodovini tok reke in lokacija estuarija morda spremenila. Za razumevanje teh sprememb se pogosto uporabljajo geološke in paleogeografske študije.

Po prihodu sodobnih ljudi

Gora Sumbing, obdana z riževimi polji. Vulkanska topografija Jave in bogata kmetijska zemljišča so temeljni dejavniki njene zgodovine.

Izjemna rodovitnost in padavine otoka so omogočile razvoj gojenja riža na mokrih poljih, kar je zahtevalo sofisticirano raven sodelovanja med vasmi. Iz teh vaških zavezništev so se razvila majhna kraljestva. Veriga vulkanskih gora in pripadajočega višavja, ki se razteza vzdolž Jave, je ohranjala njene notranje regije in ljudstva ločena in relativno izolirana.[36] Pred prihodom islamskih držav in evropskega kolonializma so reke zagotavljale glavno komunikacijsko sredstvo, čeprav so številne reke na Javi večinoma kratke. Le reki Brantas in Solo sta lahko zagotavljali komunikacijo na dolge razdalje in tako so njune doline podpirale središča večjih kraljestev. Domneva se, da je bil na Javi vsaj sredi 17. stoletja vzpostavljen sistem cest, trajnih mostov in cestninskih vrat. Lokalne oblasti so lahko motile poti, prav tako mokra sezona, uporaba cest pa je bila zelo odvisna od stalnega vzdrževanja. Posledično je bila komunikacija med prebivalstvom Jave otežena.

Bronzaste figure stoječih bojevnikov, Java, ok. 500 pr. n. št. – 300 n. št.

Pojav civilizacije na otoku Java se pogosto povezuje s prihodom legendarnega prvega kralja Aji Sake leta 78 n. št. Čeprav naj bi bil Aji Saka nosilec civilizacije na Javi, je zgodba prejela več ugovorov in ovržb iz drugih zgodovinskih virov. Valmikijeva Ramajana, napisana okoli leta 500 pr. n. št., zapisuje, da je Java že dolgo pred zgodbo imela vladno organizacijo:

»Javadvipa je okrašena s sedmimi kraljestvi, zlatimi in srebrnimi otoki, bogata z rudniki zlata, in tam je gora Cicira (hladna), ki se s svojim vrhom dotika neba.«[37](str.6)

Grški geograf Ptolemaj je otok imenoval Iabadius ali Sabadius (starogrško Ιαβαδίου or Σαβαδίου).[38][39] Ptolemaj je dejal, da ime pomeni 'otok ječmena' in da prideluje veliko žita in zlata, ter dodal, da je bila njegova metropola Argyre (Ἀργυρῆ),[40] kar v grščini pomeni srebro.

Po kitajskem zapisu Míng Šǐ je bilo javansko kraljestvo ustanovljeno leta 65 pr. n. št. oziroma 143 let pred začetkom zgodbe o Aji Saki.[[41](str.39)

Zgodba o Aji Saki je novojavanska zgodba. Ta zgodba še ni bila ugotovljena kot relevantna v starojavanskem besedilu. Zgodba pripoveduje o dogodkih v kraljestvu Medang Kamulan na Javi v preteklosti. Takrat je kralja Medang Kamulana Prabuja Dewata Cengkarja zamenjal Aji Saka. Ta zgodba velja za alegorijo vstopa Indijcev na Javo. Glede na podatke dinastije Ljang je bilo javansko kraljestvo razdeljeno na dva dela: predhinduistično kraljestvo in posthinduistično kraljestvo, ki je nastalo leta 78 n. št.

Obdobje hindujsko-budističnih kraljestev

Budistična stupa Borobudur v 9. stoletju v osrednji Javi

Kraljestvo Taruma v zahodni Javi je obstajalo od 5. do 7. stoletja, medtem ko je kraljestvo Heling od leta 640 naprej pošiljalo veleposlaništva na Kitajsko. Vendar pa je bila prva večja kneževina kraljestvo Mataram, ki je bilo ustanovljeno v osrednji Javi v začetku 8. stoletja. Mataramova religija se je osredotočala na hindujskega boga Šivo, kraljestvo pa je na planoti Dieng ustvarilo nekatere najzgodnejše hindujske templje na Javi. Okoli 8. stoletja se je na ravnini Kedu dvignila dinastija Sailendra in postala zavetnica mahajanskega budizma. To starodavno kraljestvo je v osrednji Javi zgradilo spomenike, kot sta Borobudur in Prambanan iz 9. stoletja.

Okoli 10. stoletja se je središče moči premaknilo iz osrednje v vzhodno Javo. Vzhodnojavanska kraljestva Kediri, Singhasari in Majapahit so bila v glavnem odvisna od riževih kmetij, vendar so se ukvarjala tudi s trgovino znotraj Indonezijskega otočja ter s Kitajsko in Indijo. Majapahit je ustanovil Vidžaja,[42]:280 in do konca vladavine Hajama Vuruka (vladal 1350–89) je zahteval suverenost nad celotnim Indonezijskim otočjem, čeprav je bil nadzor verjetno omejen na Javo, Bali in Maduro. Hajam Vurukov premier, Gadžah Mada, je vodil številne teritorialne osvojitve kraljestva. Zgodnejša javanska kraljestva so imela svojo moč, ki je temeljila na kmetijstvu, vendar je Majapahit prevzel nadzor nad pristanišči in ladijskimi potmi ter postal prvi trgovski imperij na Javi. S smrtjo Hajama Vuruka in prihodom islama v Indonezijo je Majapahit začel upadati.

Širjenje islama in vzpon islamskih sultanata

Islam je postal prevladujoča religija na Javi konec 16. stoletja. V tem obdobju so bila na vzponu islamska kraljestva Demak, Cirebon in Banten. Sultanat Mataram je konec 16. stoletja postal prevladujoča sila osrednje in vzhodne Jave. Kneževini Surabaya in Cirebon sta bili sčasoma podjarmljeni, tako da sta se v 17. stoletju Nizozemcem morala soočiti le še Mataram in Banten.

Javanska islamska tradicija je znana po svoji strpnosti in harmoniji med verami. Lokalne verske organizacije aktivno spodbujajo mir in vključenost, kar odraža širše vrednote sobivanja v indonezijski družbi.[43]

Prvak (Sang Agul-agul). Skica javanskega vojaka, ki jo je naslikal švicarski slikar J. Schiess (1799–1844), z dela J.J.X. Pfyfferja Skice z Jave iz leta 1829, plošča VI. Foto: Knjižnica Univerze v Leidnu. Viri in sorodna vsebina.

Kolonialna obdobja

Čajna plantaža na Javi v nizozemskem kolonialnem obdobju, leta 1936 ali prej

Stik Jave z evropskimi kolonialnimi silami se je začel leta 1522 s pogodbo med kraljestvom Sunda in Portugalci v Malaki. Po njenem neuspehu je bila portugalska prisotnost omejena na Malako in vzhodne otoke. Leta 1596 je bila ekspedicija s štirimi ladjami pod vodstvom Cornelisa de Houtmana prvi nizozemski stik z Indonezijo.[44] Do konca 18. stoletja so Nizozemci prek Nizozemske vzhodnoindijske družbe v Indoneziji razširili svoj vpliv na sultanate v notranjosti. Notranji konflikti so Javancem preprečili, da bi sklenili učinkovita zavezništva proti Nizozemcem. Ostanki Matarama so preživeli kot kneževini Surakarta (Solo) in Yogyakarta. Javanski kralji so trdili, da vladajo z božansko avtoriteto, Nizozemci pa so jim pomagali ohraniti ostanke javanske aristokracije, tako da so jih potrdili kot regentske ali okrožne uradnike znotraj kolonialne uprave.

Glavna vloga Jave v zgodnjem delu kolonialnega obdobja je bila pridelovalka riža. Na otokih, kjer pridelujejo začimbe, kot je Banda, so riž redno uvažali z Jave, da bi pokrili pomanjkanje sredstev za preživetje.[45]

Med napoleonskimi vojnami v Evropi je Nizozemska padla pod Francijo, prav tako njena kolonija v Vzhodni Indiji. Med kratkotrajno upravo Daendelsa, kot francoskega posrednika na Javi, se je leta 1808 začela gradnja Velike poštne ceste. Cesta, ki se je raztezala od Anyerja v Zahodni Javi do Panarukana v Vzhodni Javi, je služila kot vojaška oskrbovalna pot in se je uporabljala za obrambo Jave pred britansko invazijo.[46] Leta 1811 so Britanci zavzeli Javo in postala posest Britanskega imperija, sir Stamford Raffles pa je bil imenovan za guvernerja otoka. Leta 1816 je bila Java pod guvernerstvom Johna Fendalla vrnjena Nizozemcem v skladu s pogoji Pariške pogodbe.[47][48]

Leta 1815 je bilo na Javi morda pet milijonov ljudi.[49] V drugi polovici 18. stoletja se je v okrožjih vzdolž severno-osrednje obale Jave začel porast prebivalstva, v 19. stoletju pa je prebivalstvo hitro raslo po celotnem otoku. Med dejavniki velike rasti prebivalstva so vpliv nizozemske kolonialne vladavine, vključno z vsiljenim koncem državljanske vojne na Javi, povečanje površine, namenjene gojenju riža, in uvedba rastlin za prehrano, kot sta kasava in koruza, ki so lahko preživljale prebivalstvo, ki si riža ni moglo privoščiti. Drugi rast pripisujejo davčnim bremenom in povečanemu širjenju zaposlovanja v okviru sistema gojenja, na katerega so se pari odzvali z več otroki v upanju, da bodo povečali sposobnost svojih družin za plačevanje davkov in nakup blaga.[50] Kolera je leta 1820 na Javi terjala 100.000 življenj.[51]

Japonci se pripravljajo na pogovore o pogojih predaje z britanskimi zavezniškimi silami na Javi leta 1945

Pojav tovornjakov in železnic, kjer so bili prej le bivoli in vozovi, telegrafski sistemi in bolj usklajeni distribucijski sistemi pod kolonialno vlado so prispevali k odpravi lakote na Javi in ​​posledično k rasti prebivalstva. Na Javi od 1840-ih do japonske okupacije v 1940-ih ni bilo večjih lakot. Vendar pa drugi viri trdijo, da je nizozemski sistem obdelovanja zemlje povezan z lakotami in epidemijami v 1840-ih, najprej v Cirebonu in nato na osrednji Javi, saj je bilo treba namesto riža gojiti tržne pridelke, kot sta indigo in sladkor.

Neodvisnost

Indonezijski nacionalizem se je na Javi prvič uveljavil v začetku 20. stoletja, boj za zagotovitev neodvisnosti države po drugi svetovni vojni pa je bil osredotočen na Javo. Leta 1949 je bila priznana indonezijska neodvisnost.

Sklici

  1. ↑ »Hasil Sensus Penduduk 2020« (PDF) (v indonezijščini). Statistics Indonesia. 21. januar 2021. str. 9. Pridobljeno 21. januarja 2021.
  2. ↑ Naim, Akhsan; Syaputra, Hendry (2011). Kewarganegaraan, Suku Bangsa, Agama, dan Bahasa Sehari-Hari Penduduk Indonesia: Hasil Sensus Penduduk 2010 (v indonezijščini). Jakarta: Badan Pusat Statistik. str. 47. ISBN 9789790644175.
  3. ↑ Stockdale, John Joseph; Bastin, John (15. marec 2004). Island of Java (v angleščini). Periplus Editions (HK) Limited. ISBN 978-962-8734-23-8.
  4. ↑ Raffles, Sir Thomas Stamford (1817). The History of Java (v angleščini) (1965 izd.). Oxford University Press. str. 2.
  5. ↑ Kapur, Kamlesh (2010). History of Ancient India. Sterling Publishers. ISBN 978-8120749108. Arhivirano iz spletišča dne 29. aprila 2016. Pridobljeno 14. marca 2019.
  6. ↑ History of Ancient India (Portraits of a Nation), 1/e. Sterling Publishers Pvt. Ltd. 30. januar 2010. ISBN 9788120749108 – prek Google Books.
  7. ↑ Raffles, str. 3.
  8. ↑ Hindu culture in ancient India by Sekharipuram Vaidyanatha Viswanatha, p. 177.
  9. ↑ Tamil Literature by M. S. Purnalingam Pillai, p. 46.
  10. ↑ The Tamils Eighteen Hundred Years Ago by V. Kanakasabhai, p. 11.
  11. ↑ Hatley, R., Schiller, J., Lucas, A., Martin-Schiller, B., (1984). "Mapping cultural regions of Java" in: Other Javas away from the kraton. pp. 1–32.
  12. ↑ J. Oliver Thomson (2013). History of Ancient Geography. Cambridge University Press. str. 316–317. ISBN 978-1-107-68992-3.
  13. ↑ Denys Lombard (1990). The Javanese Crossroads: Essay of global history.
  14. ↑ Lombard, Denys (2005). Nusa Jawa: Silang Budaya, Bagian 2: Jaringan Asia. Jakarta: Gramedia Pustaka Utama. An Indonesian translation of Lombard, Denys (1990). Le carrefour javanais. Essai d'histoire globale (The Javanese Crossroads: Towards a Global History) vol. 2. Paris: Éditions de l'École des Hautes Études en Sciences Sociales. p. 12.
  15. ↑ Mills, J.V.G. (1970). Ying-yai Sheng-lan: The Overall Survey of the Ocean Shores [1433]. Cambridge: Cambridge University Press. str. 86.
  16. ↑ Yule, Sir Henry (1913). Cathay and the way thither: being a collection of medieval notices of China vol. III. London: The Hakluyt Society.
  17. ↑ Nugroho, Irawan Djoko (2011). Majapahit Peradaban Maritim. Suluh Nuswantara Bakti. ISBN 978-602-9346-00-8.
  18. ↑ Braginsky, Vladimir. 1998. Two Eastern Christian sources on medieval Nusantara Arhivirano 20 May 2021 na Wayback Machine.. Bijdragen tot de Taal-, Land- en Volkenkunde. 154(3): 367–396.
  19. ↑ Zenkovsky, Serge A. (1974). Medieval Russia's epics, chronicles, and tales. New York: Dutton. str. 345–347. ISBN 0525473637.
  20. ↑ »Java Island«. WorldAtlas.com. 24. avgust 2021. Pridobljeno 27. junija 2024.
  21. ↑ Pravitasari, Andrea Emma (24. september 2015). »Study on Impact of Urbanization and Rapid Urban Expansion in Java and Jabodetabek Megacity, Indonesia«. Geography, Environmental Science: 18. doi:10.14989/doctor.k19347. S2CID 131526829.
  22. ↑ »Java«. Britannica. 23. junij 2024. Pridobljeno 27. junija 2024.
  23. ↑ Ricklefs, M. C. (1990). A History of Modern Indonesia since c.1300 (2 izd.). London: MacMillan. str. 15. ISBN 978-0-333-57690-8.
  24. ↑ »About Indonesia«. Sucafina. Pridobljeno 27. junija 2024.
  25. ↑ »Management of Bengawan Solo River Area«. Jasa Tirta I Corporation. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007.
  26. ↑ »Climate, Weather, and Temperature of Java Indonesia«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2019. Pridobljeno 1. aprila 2014.
  27. ↑ Aqil, Ibnu (6. januar 2023). »Central Java rainy season to peak in January, February«. The Jakarta Post. Pridobljeno 27. junija 2024.
  28. ↑ »Javan Rhinoceros (Rhinoceros sondaicus)«. EDGE Evolutionarily Distinct and Globally Endangered. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. novembra 2017. Pridobljeno 26. junija 2012.
  29. ↑ »Indonesia bird watching tour«. wildlifenews.co.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2012. Pridobljeno 26. junija 2012.
  30. ↑ Frost, Darrel R. (2021). »Rhacophorus margaritifer (Schlegel, 1837)«. Amphibian Species of the World: An Online Reference. Version 6.1. American Museum of Natural History. doi:10.5531/db.vz.0001. Pridobljeno 6. februarja 2021.
  31. ↑ Matsu’ura, Shuji; Kondo, Megumi; Danhara, Toru; Sakata, Sheik; Iwano, Hideki; Hirata, Takafumi; Kurniawan, Iwan; Setiyabudi, Erik; Takeshita, Yoshihiro; Hyodo, Masayuki; Kitaba, Ikuko; Sudo Masafumi; Danhara, Yugo; Aziz, Fachroel (2020). »Age control of the first appearance datum for Javanese Homo erectus in the Sangiran area«. Science. 367 (6474): 210–214. Bibcode:2020Sci...367..210M. doi:10.1126/science.aau8556. PMID 31919224. S2CID 210131393.
  32. ↑ Pope, G. G. (1988). »Recent advances in far eastern paleoanthropology«. Annual Review of Anthropology. 17 (1): 43–77. Bibcode:1988ARAnt..17...43P. doi:10.1146/annurev.an.17.100188.000355. cited in Whitten, T.; Soeriaatmadja, R. E.; Suraya A. A. (1996). The Ecology of Java and Bali. Hong Kong: Periplus Editions Ltd. str. 309–312.; Pope, G. (15. avgust 1983). »Evidence on the Age of the Asian Hominidae«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 80 (16): 4, 988–4992. Bibcode:1983PNAS...80.4988P. doi:10.1073/pnas.80.16.4988. PMC 384173. PMID 6410399. cited in Whitten, T.; Soeriaatmadja, R. E.; Suraya A. A. (1996). The Ecology of Java and Bali. Hong Kong: Periplus Editions Ltd. str. 309.; de Vos, J. P.; P. Y. Sondaar (9. december 1994). »Dating hominid sites in Indonesia« (PDF). Science Magazine. 266 (16): 4, 988–4992. Bibcode:1994Sci...266.1726D. doi:10.1126/science.7992059. cited in Whitten, T; Soeriaatmadja, R. E.; Suraya A. A. (1996). The Ecology of Java and Bali. Hong Kong: Periplus Editions Ltd. str. 309.
  33. ↑ Ingicco, Thomas; de Vos, John; Huffman, O. Frank (2014). »The Oldest Gibbon Fossil (Hylobatidae) from Insular Southeast Asia: Evidence from Trinil, (East Java, Indonesia), Lower/Middle Pleistocene«. PLoS ONE. 9 (6). e99531. Bibcode:2014PLoSO...999531I. doi:10.1371/journal.pone.0099531. PMC 4051846. PMID 24914951.
  34. ↑ Zaim, Yahdi; Ciochon, Russell L.; Polanski, Joshua M.; Grine, Frederick E.; Bettis, E. Arthur; Rizal, Yan; Franciscus, Robert G.; Larick, Roy R.; Heizler, Matthew; Aswan, null; Eaves, K. Lindsay; Marsh, Hannah E. (2011). »New 1.5 million-year-old Homo erectus maxilla from Sangiran (Central Java, Indonesia)«. Journal of Human Evolution. 61 (4): 363–376. Bibcode:2011JHumE..61..363Z. doi:10.1016/j.jhevol.2011.04.009. ISSN 1095-8606. PMID 21783226.
  35. ↑ Rizal, Yan; Westaway, Kira E.; Zaim, Yahdi; van den Bergh, Gerrit D.; Bettis, E. Arthur; Morwood, Michael J.; Huffman, O. Frank; Grün, Rainer; Joannes-Boyau, Renaud; Bailey, Richard M.; Sidarto; Westaway, Michael C.; Kurniawan, Iwan; Moore, Mark W.; Storey, Michael (18. december 2019). »Last appearance of Homo erectus at Ngandong, Java, 117,000–108,000 years ago«. Nature (v angleščini). 577 (7790): 381–385. doi:10.1038/s41586-019-1863-2. hdl:10072/397335. ISSN 1476-4687. PMID 31853068.
  36. ↑ Ricklefs (1991), pp. 16–17.
  37. ↑ Sastropajitno, Warsito (1958). Rekonstruksi Sedjarah Indonesia. Zaman Hindu, Yavadvipa, Srivijaya, Sailendra. Yogyakarta: PT. Pertjetakan Republik Indonesia.
  38. ↑ Archaeology: Indonesian Perspective : R. P. Soejono's Festschrift. Jakarta : Indonesian Institute of Sciences, : International Center for Prehistoric and Austronesian Studies. 2006. str. 407. ISBN 9792624996.
  39. ↑ Kahler, H. (31. december 1981). Modern Times. Brill Archive. ISBN 9004061967 – prek Google Books.
  40. ↑ Dictionary of Greek and Roman Geography, Iabadius
  41. ↑ Groeneveldt, Willem Pieter (1876). "Notes on the Malay Archipelago and Malacca, Compiled from Chinese Sources". Batavia: W. Bruining.
  42. ↑ Coedès, George (1968). Walter F. Vella (ur.). The Indianized States of Southeast Asia. trans.Susan Brown Cowing. University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-0368-1.
  43. ↑ Gibson, Thomas; Hefner, Robert W. (2001). »Civil Islam: Muslims and Democratization in Indonesia«. Indonesia. 72: 197. doi:10.2307/3351487. ISSN 0019-7289. JSTOR 3351487. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. marca 2025.
  44. ↑ Ames, Glenn J. (2008). The Globe Encompassed: The Age of European Discovery, 1500–1700. str. 99.
  45. ↑ St. John, Horace Stebbing Roscoe (1853). The Indian Archipelago: its history and present state, Volume 1. Longman, Brown, Green, and Longmans. str. 137.
  46. ↑ Ekspedisi Anjer-Panaroekan, Laporan Jurnalistik Kompas. Pnerbit Buku Kompas, PT Kompas Media Nusantara, Jakarta Indonesia. november 2008. str. 1–2. ISBN 978-979-709-391-4.
  47. ↑ Atkins, James (1889). The Coins And Tokens of the Possessions And Colonies of the British Empire. London: Bernard Quaritch. str. 213.
  48. ↑ Hannigan, Tim (2012). Raffles and the British invasion of Java (4th izd.). Singapore: Monsoon Books Pte Ltd. str. 229. ISBN 978-981-4358-85-9.
  49. ↑ »Java (island, Indonesia)«. Encyclopædia Britannica. 31. januar 2019.
  50. ↑ Taylor (2003), pp. 253–254.
  51. ↑ Byrne, Joseph Patrick (2008). Encyclopedia of Pestilence, Pandemics, and Plagues: A-M. ABC-CLIO. str. 99. ISBN 978-0-313-34102-1.[mrtva povezava]

Druga literatura

Zunanje povezave