Java
Domače ime: | |
|---|---|
Topografija Jave | |
| Geografija | |
| Lega | Jugovzhodna Azija |
| Koordinati | 7°29′30″S 110°0′16″E / 7.49167°S 110.00444°E |
| Otočje | Indonezijsko otočje
Veliki Sundski otoki |
| Površina | 132.598,77 km2 |
| Rang po površini | 13. |
| Najvišja nadm. višina | 3.678 m |
| Najvišji vrh | Semeru |
| Uprava | |
| Province | |
| Največje naselje | Džakarta (pop.10.684.948) |
| Demografija | |
| Prebivalstvo | 156.,927.804 (sredi leta 2024) |
| Gostota preb. | 1.183 preb./km2 |
| Etnične skupine | Betawi, Javanci (vključno Cirebonesi, Tenggeresi, Osing, Banyumasani), Kangeanesi, Maduresi (vključno Baweani), Sundanesi (vključno Baduy, Bantenesi), itd. |
| Dodatne informacije | |
| Časovni pas |
|
Java (indonezijsko Jawa, izgovorjava [ˈdʒawa]; javansko ꦗꦮ; Sundanese ᮏᮝ) je eden od Velikih Sundskih otokov v Jugovzhodni Aziji, Indoneziji. Na jugu otok obliva Indijski ocean, na severu pa Javansko morje (del Tihega oceana). S 156,9 milijona prebivalcev (vključno z Maduro) sredi leta 2024, ki naj bi se do sredine leta 2025 povečalo na 158 milijonov, je Java najbolj naseljen otok na svetu, kjer živi približno 56 % indonezijskega prebivalstva, medtem ko predstavlja le 7 % njene površine.[1] Glavno mesto Indonezije, Džakarta, leži na severozahodni obali Jave.
Na Javi se je zgodilo veliko najbolj znanih dogodkov v indonezijski zgodovini. Bila je središče močnih hindujsko-budističnih imperijev, islamskih sultanatov in jedro kolonialnih Nizozemskih Vzhodnih Indij. Java je bila tudi središče indonezijskega boja za neodvisnost v 1930-ih in 1940-ih. Java politično, gospodarsko in kulturno prevladuje v Indoneziji. Štiri od osmih območij svetovne dediščine Indonezije, ki so na Unescovem seznamu, je na Javi: narodni park Ujung Kulon, budistični tempelj Borobudur, hinduistični templji Prambanan in Paleontološko najdišče v Sangiranu.
Java je nastala zaradi vulkanskih izbruhov zaradi geološke subdukcije Avstralske plošče pod Sundsko ploščo. Je 13. največji otok na svetu in peti največji v Indoneziji po kopnem, s površino približno 132.598,77 kvadratnih kilometrov (vključno z Maduro, ki meri 5408,45 kvadratnih kilometrov). Veriga vulkanskih gora tvori vzhodno-zahodno hrbtenico otoka.
Na otoku se govorijo štirje glavni jeziki: javanski, sundanski, madurski in betavi. Javanski in sundanski jezik sta najbolj govorjena.[2] Etnične skupine, ki so avtohtone na otoku, so Javanci v osrednjem in vzhodnem delu ter Sundanci v zahodnem delu. Madurčani na vzhodnem delu Jave so migranti z otoka Madura (ki je upravno del province Vzhodna Java), medtem ko so Betavi v glavnem mestu Džakarti hibridi različnih etničnih skupin v Indoneziji. Večina prebivalcev je dvojezičnih, saj govorijo indonezijščino (uradni jezik Indonezije) kot svoj prvi ali drugi jezik. Čeprav je večina prebivalcev Jave muslimanov, prebivalstvo Jave sestavljajo ljudje različnih verskih prepričanj, etničnih skupin in kultur.[3]
Java je razdeljena na štiri upravne province: Banten, Zahodna Java, Osrednja Java in Vzhodna Java ter dve posebni regiji, Džakarta in Yogyakarta.
Etimologija
Izvor imena Java ni jasen. Java bi lahko dobila ime po rastlini jáwa-wut (proso Setaria italica), ki naj bi bila v tistem času na Javi pogosta in je pred indijanizacijo otoka imela različna imena.[4]
Znani indijski ep Ramajaṇa omenja otok z imenom Yavadvipa – poveljnik istoimenske Ramove vojske, Sugriva, vodi svoje čete humanoidnih opic vanara v Yavadvipo v iskanju Ramove ugrabljene soproge Site.[5][6] Zato se Java v Indiji imenuje s sanskrtskim imenom yāvaka dvīpa, kjer dvīpa pomeni »otok« in yava »ječmen«, rastlina, po kateri je bil otok znan.[7]
Java je omenjena tudi v starodavnem tamilskem epu Maṇimēkalai pesnika Satthanarja, ki pravi, da je imela Java kraljestvo s prestolnico Nagapuram.[8][9][10]
Drug možen vir imena Java je beseda jaú, katere različice pomenijo 'onkraj' ali 'oddaljeno'.
Še ena možnost je, da beseda Java izvira iz protoavstronezijske besede awa ali yawa, kar pomeni 'dom'.[11] To je podobno besedama awaʻi (awaiki) ali hawaʻi (hawaiki), ki se uporabljata v Polineziji, zlasti na Havajih.
Otok Iabadiu ali Jabadiu je omenjen tudi v Ptolemajevi Geografiji iz leta 150 n. št., ki je bila napisana v času vrhunca Rimskega cesarstva. Iabadiu, 'otok ječmena', naj bi bil bogat z zlatom in naj bi imel na svojem zahodnem koncu srebrno mesto Argyra.[12]
Kitajsko zgodovinsko besedilo iz poznega 5. stoletja, Knjiga Songa in Knjiga Ljanga iz 7. stoletja, omenjata Javo kot (闍婆 Shépó). Kitajska besedila omenjajo tudi indijsko kraljestvo na severni obali Jave od 640 do 818 n. št., znano kot (爪哇 Hēlíng). Otok se je do dinastije Juan (1271–1368) imenoval (闍婆 Shépó), nato pa se je začel imenovati (爪哇 Zhǎowā), kar je današnje ime v mandarinščini.[13][14] Kitajski raziskovalec Ma Huan, ki je spremljal slavnega admirala Dženg Heja na treh njegovih potovanjih za zakladom v času dinastije Ming, je v svoji knjigi Jingja Šenglan (»Celoten pregled oceanskih obal«) iz leta 1451 zapisal, da Kitajci Javo imenujejo (爪哇 Zhǎowā) in da se je prej imenovala (闍婆 Shépó).[15]
Ko se je italijanski popotnik Giovanni de Marignolli iz 14. stoletja vrnil v Evropo iz Azije, je trdil, da se je za več mesecev ustavil v deželi, imenovani Saba, za katero je dejal, da ima veliko slonov in jo vodi kraljica, morda kraljica Gitarja (vladala 1328–1350); To ime Saba je morda bila njegova interpretacija imena Shépó.[16](str.xii, 192–194)
Perzijski trgovec Sulaiman al-Tajir iz 9. stoletja je omenil dva pomembna otoka, ki sta ločevala Arabski polotok od Kitajske: eden je bil 800 parsangov (zgodovinska iranska enota za hojo, katere dolžina se je spreminjala glede na teren in hitrost potovanja.) dolg Al-Rami (Sumatra), drugi pa 400 parsangov dolg Az-Zabaj (arabsko الزابج; indonezijsko Sabak), identificiran kot Java.[17]:30–31
Ruski trgovec Afanasij Nikitin iz 15. stoletja, eden prvih Evropejcev, ki je obiskal Indijo, je leta 1466 odpotoval v Indijo in opisal deželo Javo, ki jo je poimenoval (шабайте šabajte).[18][19]
Geografija

Java leži med [[[Sumatra|Sumatro]] na zahodu in Balijem na vzhodu. Borneo leži na severu, Božični otok pa na jugu. Je 13. največji otok na svetu. Javo obdajajo Javansko morje na severu, Sundski preliv na zahodu, Indijski ocean na jugu ter Balijski preliv] in preliv Madura na vzhodu.[20]
Java je skoraj v celoti vulkanskega izvora; vsebuje 38 gora, ki tvorijo vzhodno-zahodno hrbtenico in so bile nekoč aktivni vulkani. Skupno je 112 vulkanov, od katerih jih je 35 aktivnih. Najvišji vulkan na Javi je gora Semeru, 3676 metrov. Najbolj aktiven vulkan na Javi in tudi v Indoneziji je gora Merapi, 2930 metrov.[21] Skupno ima Java več kot 150 gora.[22]

Javanske gore in višavje delijo notranjost otoka na vrsto relativno izoliranih regij, primernih za gojenje riža v mokri tehniki; riževa območja na Javi so med najbogatejšimi na svetu.[23] Java je bila prvo mesto, kjer so začeli gojiti indonezijsko kavo, in sicer leta 1699. Danes kavo arabico gojijo na planoti Ijen tako mali kmetje kot večje plantaže.[24]
Območje Jave ima približno 132.598,77 kvadratnih kilometrov (vključno z Maduro, ki meri 5408,45 kvadratnih kilometrov in manjšimi obalnimi otoki). Dolga je približno 1000 km in široka do 210 km. Najdaljša reka na otoku je 600 km dolga reka Solo.[25] Reka izvira v osrednji Javi pri vulkanu Lavu, nato teče proti severu in vzhodu do ustja v Javanskem morju blizu mesta Surabaya. Druge večje reke so Brantas, Citarum, Cimanuk in Serayu.
Povprečna temperatura se giblje od 22 °C do 29 °C; povprečna vlažnost je 75 %. Severne obalne ravnice so običajno bolj vroče, v sušnem obdobju je povprečna temperatura 34 °C. Južna obala je na splošno hladnejša od severne, visokogorska območja v notranjosti pa so še hladnejša.[26] Deževno obdobje se začne novembra in konča aprila. V tem času dežuje večinoma popoldne in občasno tudi v drugih delih leta. Najbolj mokra meseca sta januar in februar.[27]
Zahodna Java je bolj vlažna kot Vzhodna Java, gorske regije pa prejmejo veliko več padavin. Parahyangansko višavje na Zahodni Javi prejme letno več kot 4000 milimetrov padavin, severna obala Vzhodne Jave pa 900 milimetrov padavin letno.
Naravno okolje

Java je otok z veliko biotsko raznovrstnostjo. Naravno okolje je tropski deževni gozd, z ekosistemi, ki segajo od obalnega mangrovskega gozda na severni obali, skalnatih obalnih pečin na južni obali in nizko ležečega tropskega gozda do visokogorskega deževnega gozda na pobočjih gorskih vulkanskih območij v notranjosti. Javansko okolje in podnebje se postopoma spreminjata od zahoda proti vzhodu; od mokrega in vlažnega gostega deževnega gozda v zahodnih delih do suhega savanskega okolja na vzhodu, kar ustreza podnebju in padavinam v teh regijah.

Javansko naravno okolje je bilo prvotno bogato, kjer je uspevalo veliko endemičnih vrst rastlinstva in živalstva; kot so javanski nosorog,[28] javanski banteng, javanski bradavičasti prašič (Sus verrucosus), javanski srebrni gibon (Hylobates moloch), vzhodnojavanski langur (Trachypithecus auratus), Mali malajski kančil, javanska rusa (Rusa timorensis) in javanski leopard (Panthera pardus melas). Z več kot 450 vrstami ptic in 37 endemičnimi vrstami, med njimi javanska zelena sraka (Cissa thalassina), javanski vrabec (Lonchura oryzivora), javanski orel-jastreb (Nisaetus bartelsi) in klasasti pav, je Java raj za opazovalce ptic.[29] Na Javi je približno 130 vrst sladkovodnih rib, več endemičnih vrst dvoživk, vključno s 5 vrstami drevesnih žab.[30]
Že od antičnih časov so ljudje odpirali deževni gozd, spreminjali ekosistem, oblikovali pokrajino in ustvarjali riževa polja in terase, da bi prehranili rastoče prebivalstvo. Javanske riževe terase obstajajo že več kot tisočletje in so podpirale starodavna kmetijska kraljestva. Naraščajoče človeško prebivalstvo je močno obremenilo divje živali na Javi, saj so se deževni gozdovi zmanjšali in omejili na visokogorska pobočja ali izolirane polotoke. Nekatere endemične vrste na Javi so zdaj kritično ogrožene, nekatere pa so že izumrle; na Javi so nekoč živeli javanski tigri in javanski sloni, vendar sta oba izumrla. Danes na Javi obstaja več narodnih parkov, ki varujejo ostanke njene krhke divjine, kot so narodni park Ujung Kulon, narodni park Mount Halimun-Salak, narodni park Gede Pangrango, narodni park Baluran, narodni park Meru Betiri, narodni park Bromo Tengger Semeru in narodni park Alas Purwo.
Zgodovina
Sklici
- ↑ »Hasil Sensus Penduduk 2020« (PDF) (v indonezijščini). Statistics Indonesia. 21. januar 2021. str. 9. Pridobljeno 21. januarja 2021.
- ↑ Naim, Akhsan; Syaputra, Hendry (2011). Kewarganegaraan, Suku Bangsa, Agama, dan Bahasa Sehari-Hari Penduduk Indonesia: Hasil Sensus Penduduk 2010 (v indonezijščini). Jakarta: Badan Pusat Statistik. str. 47. ISBN 9789790644175.
- ↑ Stockdale, John Joseph; Bastin, John (15. marec 2004). Island of Java (v angleščini). Periplus Editions (HK) Limited. ISBN 978-962-8734-23-8.
- ↑ Raffles, Sir Thomas Stamford (1817). The History of Java (v angleščini) (1965 izd.). Oxford University Press. str. 2.
- ↑ Kapur, Kamlesh (2010). History of Ancient India. Sterling Publishers. ISBN 978-8120749108. Arhivirano iz spletišča dne 29. aprila 2016. Pridobljeno 14. marca 2019.
- ↑ History of Ancient India (Portraits of a Nation), 1/e. Sterling Publishers Pvt. Ltd. 30. januar 2010. ISBN 9788120749108 – prek Google Books.
- ↑ Raffles, str. 3.
- ↑ Hindu culture in ancient India by Sekharipuram Vaidyanatha Viswanatha, p. 177.
- ↑ Tamil Literature by M. S. Purnalingam Pillai, p. 46.
- ↑ The Tamils Eighteen Hundred Years Ago by V. Kanakasabhai, p. 11.
- ↑ Hatley, R., Schiller, J., Lucas, A., Martin-Schiller, B., (1984). "Mapping cultural regions of Java" in: Other Javas away from the kraton. pp. 1–32.
- ↑ J. Oliver Thomson (2013). History of Ancient Geography. Cambridge University Press. str. 316–317. ISBN 978-1-107-68992-3.
- ↑ Denys Lombard (1990). The Javanese Crossroads: Essay of global history.
- ↑ Lombard, Denys (2005). Nusa Jawa: Silang Budaya, Bagian 2: Jaringan Asia. Jakarta: Gramedia Pustaka Utama. An Indonesian translation of Lombard, Denys (1990). Le carrefour javanais. Essai d'histoire globale (The Javanese Crossroads: Towards a Global History) vol. 2. Paris: Éditions de l'École des Hautes Études en Sciences Sociales. p. 12.
- ↑ Mills, J.V.G. (1970). Ying-yai Sheng-lan: The Overall Survey of the Ocean Shores [1433]. Cambridge: Cambridge University Press. str. 86.
- ↑ Yule, Sir Henry (1913). Cathay and the way thither: being a collection of medieval notices of China vol. III. London: The Hakluyt Society.
- ↑ Nugroho, Irawan Djoko (2011). Majapahit Peradaban Maritim. Suluh Nuswantara Bakti. ISBN 978-602-9346-00-8.
- ↑ Braginsky, Vladimir. 1998. Two Eastern Christian sources on medieval Nusantara Arhivirano 20 May 2021 na Wayback Machine.. Bijdragen tot de Taal-, Land- en Volkenkunde. 154(3): 367–396.
- ↑ Zenkovsky, Serge A. (1974). Medieval Russia's epics, chronicles, and tales. New York: Dutton. str. 345–347. ISBN 0525473637.
- ↑ »Java Island«. WorldAtlas.com. 24. avgust 2021. Pridobljeno 27. junija 2024.
- ↑ Pravitasari, Andrea Emma (24. september 2015). »Study on Impact of Urbanization and Rapid Urban Expansion in Java and Jabodetabek Megacity, Indonesia«. Geography, Environmental Science: 18. doi:10.14989/doctor.k19347. S2CID 131526829.
- ↑ »Java«. Britannica. 23. junij 2024. Pridobljeno 27. junija 2024.
- ↑ Ricklefs, M. C. (1990). A History of Modern Indonesia since c.1300 (2 izd.). London: MacMillan. str. 15. ISBN 978-0-333-57690-8.
- ↑ »About Indonesia«. Sucafina. Pridobljeno 27. junija 2024.
- ↑ »Management of Bengawan Solo River Area«. Jasa Tirta I Corporation. 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007.
- ↑ »Climate, Weather, and Temperature of Java Indonesia«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2019. Pridobljeno 1. aprila 2014.
- ↑ Aqil, Ibnu (6. januar 2023). »Central Java rainy season to peak in January, February«. The Jakarta Post. Pridobljeno 27. junija 2024.
- ↑ »Javan Rhinoceros (Rhinoceros sondaicus)«. EDGE Evolutionarily Distinct and Globally Endangered. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. novembra 2017. Pridobljeno 26. junija 2012.
- ↑ »Indonesia bird watching tour«. wildlifenews.co.uk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2012. Pridobljeno 26. junija 2012.
- ↑ Frost, Darrel R. (2021). »Rhacophorus margaritifer (Schlegel, 1837)«. Amphibian Species of the World: An Online Reference. Version 6.1. American Museum of Natural History. doi:10.5531/db.vz.0001. Pridobljeno 6. februarja 2021.
Druga literatura
- Cribb, Robert (2000). Historical Atlas of Indonesia. London and Honolulu: RoutledgeCurzon Press, University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-2111-1.
- Padmo, Soegijanto (2000). Java and The Making of The Nation. Humaniora Journal, Gadjah Mada University.