Bizerta

Mesto, ki so ga okoli leta 1100 pr. n. št. ustanovili Feničani pod imenom A'Kra, je po porazu Agatokla iz Sirakuz padlo pod kartažanski vpliv. Kasneje so ga zasedli Rimljani pod imenom Hippo, Hippo Accra, Hippo Diarrhytus, Diaritus ali Zaritus (Hippo-Zaryte v romanu Gustava Flauberta Salammbô^[9]). Plinij Starejši ga omenja v svoji Naravoslovni zgodovini^[10] pod latinskim imenom Hippo Dirutus, ki ga predstavlja kot popačeno grško ime diarrhutos, kar pomeni "prečkano s tekočo vodo".

Rimska osvojitev Hippo-Diarrhytosa je izbrisala devet stoletij punske zgodovine. Mesto je bilo razstavljeno in je njegovo ozemlje padlo pod nadzor Utike, ki se je postavila na stran Rima. Minilo je veliko časa, preden je bilo na mestu punske naselbine Hippo Diarrhytus zgrajeno novo rimsko mesto. Pod Rimskim cesarstvom je Hipo vzdrževal redne pomorske odnose z Ostio in Rimom, kar dokazuje mozaik, ki krasi njegovo trgovsko predstavitev na Trgu korporacij. Od 5. stoletja naprej sta mesto in okolica, zahvaljujoč dinamičnim prizadevanjem Avguština iz Hipona in spodbudi več škofov, velikih posestnikov in aristokracije, sprejela krščanstvo.

Leta 661 pa so nadzor nad njim prevzeli Arabci ter ime spremenili v Binzart. Njegovo arabsko ime Banzart izhaja iz fonetične spremembe njegovega starodavnega imena.^[11]

Med islamsko širitvijo so mesto zavzele arabske čete in dobilo sedanje ime. Od leta 1050 naprej je pritok Banu Hilal prispeval k propadu dinastije Ziridov. Nato so nastale številne majhne, ​​neodvisne kneževine, vključno z Bizerto. Med letoma 1155 in 1160 so Almohadi osvojili ozemlje današnje Tunizije. Približno dvajset let pozneje je Ifrikija dobila status avtonomne province.

V 9. stoletju je mesto doživelo razvoj pod dinastijo Aglabidov.

Leta 1535 so mesto skupaj z večjim delom današnje tunizijske obale zavzeli Španci, čete Karla V., 1572 pa pirati; slednji so v njem utrdili eno svojih pomembnejših oporišč. Piratstvo se je nadaljevalo tudi po letu 1610, ko je nadzor nad mestom prevzel Jusef Dej. Takrat je zaradi svojega pristanišča doživela prvo veliko obdobje razcveta. Kot odgovor je mesto leta 1681 bombardirala mornarica francoskega kralja. 4. in 5. julija 1770 je eskadra grofa Brovesa ponovno bombardirala mesto in uničila pristaniške instalacije. Leta 1784 in 1785 so Benečani tisti, ki so mesto in pristanišče obstreljevali z zažigalnimi bombami.

Leta 1786 je Beylicalov dekret Franciji podelil izključne pravice do ribolova koral, vendar so tihotapci takoj sledili. Genovežani, Katalonci, Benečani, Sicilijanci, Pisanci, Korzičani so ustanovili številna skladišča in podjetja na otočku R'baâ, vendar je trajalo le približno petdeset let, da so uničili koralne gmote.

Leta 1881 je takratno Tunizijo pod svoje okrilje z okupacijo vzela Francija in razglasila protektorat. Francozi so do leta 1895 poglobili kanale in pristanišče ter ga modernizirali in zgradili tudi mehanizacijo za pristaniške tovore. S tem je bila luka preobražena v vojaško mornariško postojanko, njeno središče pa je bilo mesto ob jezeru Sidi Abdalah (danes Menzel Bourguiba).

V drugi svetovni vojni je bilo mesto pod okupacijo nemških sil, Zavezniki pa so ga osvobodili 7. maja 1943.

Zaradi strateške lege v Sredozemlju je bilo mesto visoko cenjeno pri Francozih, ki so si tam utrdili vojaško pristaniško oporišče. Ko je 1956 Francija podelila Tuniziji neodvisnost, je navzlic temu ohranila svojo prisotnost v tem mestu, in sicer kljub nestrinjanju tunizijskih oblasti. V posledičnih trenjih je padlo več kot tisoč Tunizijcev, dokler niso Francozi zapustili oporišča leta 1963, sedem let po razglasitvi samostojnosti države.

Bizerta ima vroče poletno sredozemsko podnebje z milimi, deževnimi zimami in vročimi, suhimi poletji. Sredozemski vetrič naredi poletja hladnejša in bolj vlažna kot v notranjosti Tunizije.^[12]

Podnebje mesta je zaradi svoje geografije edinstveno v primerjavi s severnoafriškimi standardi. Deževna sezona običajno traja od oktobra do marca, lahko pa se podaljša tudi od septembra do maja. Bizerta ima povprečno 110 deževnih dni na leto z več kot 0,1 mm padavin, kar je relativno veliko število glede na letno količino padavin 653,2 mm kljub skromni nadmorski višini. To je deloma posledica neposredne izpostavljenosti zahodnim in severozahodnim vetrovom, ki so zelo aktivni skozi vse leto. Ti vetrovi predstavljajo več kot 58 % vseh vetrovnih tokov pozimi in skoraj 50 % poleti.^[13]

Poleti podnebje uravnavajo termični morski vetriči, zaradi česar je prijetnejše kot v mnogih drugih obalnih regijah Severne Afrike. Morski vetrič se pojavlja več kot dve tretjini poletnih dni, njegova pogostost pa doseže vrhunec pri več kot 80 % avgusta. Tipičen poletni morski vetrič se začne okoli 8.30, doseže največjo hitrost do 7 m/s okoli 15.00 in se umiri okoli 21.00, traja približno 13 ur. Ta učinek je izrazit, saj so obalne soseske, kot je Corniche, do 2,5 °C hladnejše od območij v notranjosti, kjer se nahaja uradna vremenska postaja Sidi Ahmed. Gozdnata območja, kot je gozd Ennadhour, imajo prav tako koristi od tega hladilnega učinka. V nasprotju z zmernimi vetriči regija doživlja tudi vroče, suhe vetrove jugo, ki se v vroči sezoni pojavljajo povprečno 7 do 8 dni na leto.^[13]

Staro pristanišče (Le vieux port) v Bizerti je pristanišče z majhnim bazenom, obdanim z belimi hišami, kavarnami in velikimi čolni v svetlih barvah.^[14] Staro pristanišče je najbolj očarljiv kraj v Bizerti. Pomol se razteza v loku vzdolž sienskega zemeljskega obzidja kazbe in nizkih belih hiš. Skromen čoln, pobarvan v rdeče in zeleno, pluje po mirni vodi, ribič raztovarja ribe za bližnjo tržnico, drug dvigne sidro ... Bizerta ponuja znani prizor majhnega provansalskega ali španskega pristanišča, ki bi svoj zvonik zamenjalo za minaret. Staro pristanišče v Bizerti oživi še posebej ob koncu dneva, ko terase bistrojev napadejo pomole.

Staro pristanišče v Bizerti

Medina ustreza staremu mestnemu jedru Bizerte. Razteza se severno od sodobnega mesta, nad avenijo Bourguiba, in poteka vzdolž starega pristanišča do kazbe (trdnjave). Nekoč zaščitena z nasipom, obrnjenim proti notranjosti, je bila med francoskim protektoratom porušena, da bi uveljavila svojo oblast nad mestom. Medina je nekakšen labirint ozkih ulic, ki se križajo v vse smeri. Na sukih se vonji spreminjajo iz ene ulice v drugo, glede na trgovine obrtnikov in njihove izdelke. Imena ulic ustrezajo starim korporacijam, ki so tukaj prisotne: rue des armiriers, rue des tesarji, tkalci, zlatarji ... Na ozkih stojnicah lahko vidite obrtnika pri delu. Nad medino se dviga visok osmerokotni minaret Velike mošeje (iz 17. stoletja). Ob njem se dviga zaouïa Sidija Mokhtarja Deya, šefa Bizerte.

Medina Bizerte je staro mestno jedro, ki obdaja slikovito okrožje Staro pristanišče. Je živahno središče tradicionalnih obrti. V vijugastem labirintu ozkih ulic in pokritih sukov se nahajajo delavnice kovinarjev in tesarjev ter mesarji in trgovine z živili. Ulice so poimenovane po obrtnikih, ki tam živijo in delajo: kovači na ulici rue des Forgerons, puškarji na ulici rue des Armuriers, tesarji na ulici rue des Menuisiers in mesarji na ulici rue des Bouchers. Je zelo atmosferski kraj za sprehode in za razliko od medine Hammameta in Monastirja ni bil obnovljen, zato izžareva ves eksotični čar Orienta.^[15]

Kazba je severno od starega pristanišča in ima en sam vhod z zahodne strani. Je majhnih dimenzij: približno 175 m x 120 m in ima 8 stolpov ter prehod. Zgrajena je bila v 17. stoletju. Na drugi strani kanala se kazba s svojim obzidjem dviga nad medino: dostopna je zaradi čudovitega razgleda na mesto, pristanišče, jezero in morje. Izvor te trdnjave segajo v čas bizantinske okupacije: pravokotne oblike, na vsakem vogalu je stolp. Vhod v kazbo je ozek obokan prehod, zasnovan tako, da upočasni morebitne napadalce, ki bi poskušali vstopiti vanjo. Notranjost trdnjave je labirint majhnih ulic, obdanih s hišami. Ob vznožju severozahodnega obzidja tržnica oživi od krikov trgovcev, stojnice pa dajejo vtis organizirane zmešnjave. Onkraj se razprostira andaluzijska četrt, kamor so se v 17. stoletju zatekli Mavri iz Španije. Dalje, povezana z nasipom kazbe, lahko vidimo silhueto španske utrdbe, ki se dviga nad Bizerto na nadmorski višini približno 40 metrov proti severu. Ta utrdba izvira iz leta 1573, zgrajena pa je bila med turško prevlado pod vodstvom alžirskega paše. Zgrajena je tako, da se lahko sooči z artilerijo, sestavljena pa je iz trinajstih stranic z vračljivimi koti. Zdaj daleč od kakršne koli grožnje je bila utrdba preurejena v gledališče na prostem, ki gosti mednarodni festival Bizerte (glasba, ples, film).^[16]