Franc Perko
Franc Perko, slovenski rimskokatoliški duhovnik, akademik, profesor teologije, beograjski nadškof in metropolit, * 19. november 1929, Krka, † 20. februar 2008, Ljubljana.
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]
Mladost in šolanje
[uredi | uredi kodo]Franc Perko se je rodil na Krki kot tretji otrok očeta Janeza in matere Jožefe.[6]
Leta 1936 je pričel obiskovati osnovno šolo, nato pa se je leta 1941 vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo. Ta ustanova pa je bila med Drugo svetovno vojno ukinjena, zato se je 1945 vpisal na državno klasično gimnazijo in jo leta 1949 tudi uspešno končal z maturo. To so bila za teologe težka leta, saj so bili pod nenehnim nadzorom in nadlegovanjem UDBE.[7]
Jeseni 1949 je začel študirati na takrat še državni Teološki fakulteti v Ljubljani, ki pa je bila 1952 izločena iz državne univerze ter je poslej delovala kot samostojna zasebna cerkvena fakulteta.[8]
„Besedni prekršek“
[uredi | uredi kodo]V duhovnika ga je posvetil Anton Vovk 29. junija 1953. Po novi maši je dobil poziv za služenje vojaščine v Beogradu. Po odsluženi vojaščini je bil obsojen na tri leta zapora, domnevno zaradi „sovražne propagande“. Zaradi pritožbe pa so mu kazen zvišali na pet let stroge zaporne kazni, ki jo je prestajal v Beogradu, Požarevcu, na Igu, v Ljubljani, in v Mariboru. Po skoraj treh letih zapora zgolj zaradi tega besednega prekrška je bil pogojno izpuščen in se vrnil v Ljubljano. Ta huda krivica ga je zaznamovala za vse življenje in ga napravila za izrazitega protikomunista; še v starosti se je razburil, kadar je beseda nanesla na tiste železne čase. Po nezakonitem in naročenem vohunjenju je bil namreč obtožen zaradi »neprijateljske propagande«, čeprav je šlo le za dve nedolžni šali na Titov račun.[9][10]
Cerkveno delovanje
[uredi | uredi kodo]Po vrnitvi v Ljubljano je bil tako obupan, da je hotel obesiti duhovništvo na klin. Škof Vovk mu je svetoval, naj roma na Brezje in se pogovori z Marijo. Ubogal je in se nekoliko pomiril ter nadaljeval teološki študij. Da bi imel mir pred stalnimi zasliševanji, je vstopil v Ciril-metodijsko društvo slovenskih duhovnikov. 1958 je bil imenovan za duhovnega pomočnika v župniji Šenčur pri Kranju. 1961 je bil imenovan za nedeljskega duhovnika na Skaručni pri Ljubljani. Obenem je študiral ter magistriral in leta 1963 doktoriral z disertacijo "Filozofija in teologija svetih Cirila in Metoda".[11]
Leta 1964 je postal predavatelj na Ljubljanski teološki fakulteti. Jeseni leta 1965 je odšel študirat v Rim, kjer je na Papeškem vzhodnem inštitutu magistriral iz zgodovine in teologije Vzhodnih cerkva. Nato je na Teološki fakulteti v Ljubljani poučeval Nauk o Cerkvi, Vzhodno bogoslovje in teološke temelje dialoga. Pet let je bil tudi dekan Teološke fakultete.
Ekumensko povezovanje
[uredi | uredi kodo]Perka je spodbudil za delovanje v smeri krščanske edinosti že njegov profesor Fran Grivec. Ko je tudi sam postal predavatelj na Teološki fakulteti, se ni zadovoljeval zgolj s predavanji o Vzhodnih kristjanih, ampak je sam in s svojimi študinti že od začetka začel vzpostavljati stike s Teološko fakulteto v Beogradu, kar je pomenilo zaorati v trdo ledino. Kmalu pa so se začeli ljubljanski bogoslovci skupaj s svojimi profesorji letno udeleževali praznovanja Svetega Sava na Beograjski teološki fakulteti; prav tako so beograjski študentje in njihovi profesorji začeli prihajati v Ljubljano na praznovanje zavetnika svete znanosti, sv. Tomaža Akvinskega.
1974 so se začeli ekumenski simpoziji, ki so jih izmenično vsako drugo leto organizirale teološke fakultete v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu in je pri njihovem delu dejavno sodeloval vse do leta 1990. Več let je bil član „Teološke in ekumenske komisije“ pri Jugoslovanski škofovski konferenci. Sodeloval je tudi na različnih mednarodnih srečanjih. Od 1985 do 1990 je bil član Mednarodne teološke komisije v Rimu. Pisal je tudi članke in razprave o načinih za zbliževanje in povezovanje kristjanov.[12]
Beograjski nadškof
[uredi | uredi kodo]Beograjski nadškof in metropolit
[uredi | uredi kodo]Po upokojitvi beograjskega nadškofa Alojza Turka (1986) je Perko postal beograjski nadškof in metropolit. Kot malokdo je poznal ozadje zamer, predsodkov in napetosti, ki so prešle pod Miloševićevim huskaškim delovanjem v bratomorno državljansko vojno v času Razpada Jugoslavije. Na cerkvenem področju je veliko prispeval k umiritvi in obnovitvi dialoga med katoličani in pravoslavnimi. Bil je vztrajen zagovornik miru in sprave, velik domoljub in nasprotnik liberalnega nacionalizma. V pogovorih z diplomati je bil zagovornik samostojne Slovenije in je k temu procesu prispeval levji delež.[13]
Dne 16. decembra 1986 ga je Papež Janez Pavel II. imenoval za beograjskega nadškofa in prvega beograjskega metropolita. Na predvečer njegove razglasitve je bila namreč ustanovljena tudi Beograjska metropolija, ki poleg beograjske nadškofije vključuje še škofijo Subotica in Zrenjanin. Papež ga je sam tudi posvetil v baziliki sv. Petra dne 6. januarja 1987, na praznik Bogojavljenja ali Svetih treh kraljev.
Prvi beograjski nadškof je bil po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1924 frančiškan Rafael Rodić, ki pa je bil nadškof Beograda in apostolski upravitelj Banata, kar so bili tudi njegovi nasledniki. Glede Sremske škofije - ki se ozemeljsko nahaja v Republiki Srbiji, a področje duhovno štejejo za svoje Hrvatje, so to kvadraturo kroga rešili takole: Đakovsko-osiješka nadškofija je postala metropolija, Sremska škofija je postala samostojna škofija, ki pa spada v članstvo in pod jurisdikcijo Mednarodne škofovske konference svetega Cirila in Metoda s središčem v Beogradu. Njen redni škof je (p)ostal Đuro Gašparović s škofijskim sedežem v Sremski Mitrovici — nekdanjem sedežu Svetega Metoda.[14]
Nadškof Perko je bil vse od njenega nastanka tudi član Slovenske škofovske konference, znotraj katere je bil odgovoren za področje ekumenizma.[15]
Predsednik Mednarodne škofovske konference
[uredi | uredi kodo]Čas krvavega razpadanja Jugoslavije je bil v Srbiji zaznamovan z nerazumevanjem stališča Vatikana in Slovenije in povezan s sovražnim govorom, ki so mu sledila tudi sovražna dejanja — najprej zoper Republiko Slovenijo, nato pa tudi zoper Republiko Hrvaško in Republiko Bosno in Hercegovino. Zato za katoličane tisti časi niso bili lahki, saj so bili stalno izpostavljeni reševanju včasih pravzaprav nerešljivih dilem. Ko Jugoslavije dokončno ni bilo več, je Sveti sedež na območju Srbije, Kosova, Črne gore in Makedonije ustanovil Mednarodno škofovsko konferenco sv. Cirila in Metoda, za njenega predsednika pa je bil imenovan Perko.[16]
Predsedoval je tudi jugoslovanski (vzhodni del nekdanje Jugoslavije) oz. Mednarodni škofovski konferenci svetih bratov Cirila in Metoda in sicer od 1993 do konca svojega škofovanja. Upokojil se je 31. marca 2001.
Jugoslovanski katoliški škofje so se začeli sestajati na posebni Jugoslovanski škofovski konferenci že proti koncu Avstroogrskega cesarstva. Pri nazivu Jugoslovanska škofovska konferenca moramo poleg tega razlikovati obdobje Stare in Nove Jugoslavije, ko je zajemala ta konferenca celotni jugoslovanski prostor. Po neslavnem razpadu Nove Jugoslavije se je njen vzhodni del (Srbija in Črna gora) še naprej imenoval uradno Jugoslavija — in tako je tudi Jugoslovanska škofovska konferenca obstajala še naprej v vzhodnem delu bivše države; tej polovični "Jugoslovanski škofovski konferenci" je predsedoval on. Država se je nato preimenovala v "Srbijo in Črno goro"; vendar se je od Srbije končno poslovila tudi Črna gora. Ko je 2006 postalo jasno, da bo ločitev republik trajna, je nastalo za to isto škofovsko konferenco novo ime, in sicer Mednarodna škofovska konferenca Svetega Cirila in Metoda z neopredeljenim imenom, ki obsega vse do danes celotno vzhodno območje bivše Jugoslavije s Srbijo, Kosovim, Črno goro in Makedonijo. Slišali so se glasovi o njenem razbitju; vendar so prenehali, ko je postal njen predsednik Német, ki je baje želel za Vojvodino posebno konferenco, ker pač ima največ katoličanov. Ne le to: postal je tudi beograjski metropolit in nenavadno hitro tudi kardinal. Njegovo imenovanje za ta sedež nekateri vidijo kot salomonsko rešitev tega iz cerkvenih, zgodovinskih in državnih vidikov zapletenega vprašanja, saj sem spadajo verniki različnih narodnosti in jezikov, tradicij in držav, kar je treba pri njenem delovanju stalno upoštevati in usklajevati; obenem pa to pomeni tudi veliko notranje bogastvo.[17]
Škofovsko geslo in grb
[uredi | uredi kodo]Za škofovsko geslo si je Perko izbral besede Zedinjeni v Duhu (Prim. Ef 4,3s)[18]; da bi se bolj približal mišljenju vzhodnih kristjanov, je bilo osnovno geslo v grščini.[19].
To geslo po eni strani izraža ekumensko prizadevanje za sodelovanje in zbliževanje med kristjani; po drugi strani pa ubeseduje njegovo notranje prepričanje, da smo kristjani – zlasti katoličani in pravoslavni – čeprav še ne formalno, v Svetem Duhu vendarle že zedinjeni[20] V tem prepričanju ob nastopu službe – vsaj v začetku – ni upošteval prošenj katoličanov, ki bi se iz kakega raloga radi vrnili nazaj iz pravoslavja, kamor jih je morda odnesla zaljubljenost, službeni ali kak podoben človeški razlog, češ da smo kristjani vendarle že eno. Kmalu pa je sprevidel, da ta enotnost vsaj na zunaj še ni dosežena in je upošteval uobičajeni postopek, kar je prišlo do izraza zlasti pri urejanju tako imenovanih mešanih porok, pri kateri je npr. ženin katoličan, nevesta pa pravoslavka.[21] Zapleteno je bilo zlasti vprašanje v zvezi s porokami, ki so jih katoličani sklenili v pravoslavni Cerkvi pred 25. marcem 1967. Od takrat naprej je namreč Katoliška Cerkev omogočila katoličanom, da se iz važnih razlogov s škofovim dovoljenjem lahko dopustno poročajo tudi samo pred pravoslavnim duhovnikom; poroka pa je postala veljavna tudi brez tega dovoljenja, vendar nedopustna. Dotedanje poroke namreč kot neveljavne ureja potopek "ozdravitev v korenini" (sanatio in radice) Taka "brzopleta" rešitev pa je odprla nova vprašanja glede veljavnosti poroke, saj pravoslavni dovoljujejo tudi ločitev zakona: kateri od teh zakonov naj bi bil torej po katoliškem nauku o neločljivosti veljaven?[22]
Perkov izvirni ekumenizem
[uredi | uredi kodo]Franc Perko je v Enciklopediji Slovenije zabeležen kot teolog, nadškof in metropolit v Beogradu. Z disertacijo "Filozofija in teologija sv. Cirila in Metoda" (1963) je dopolnil in nadgradil šestdesetletno prizadevanje svojega mentorja Grivca pri osvetljevanju ciril-metodijske misli. V prvem delu obravnava Konstantinovo (Cirilovo) filozofijo, v drugem pa teološki nauk obeh bratov, predvsem njuna stališča glede cerkvene edinosti in nauka o izhajanju Svetega Duha.
Akademik Perko je poleg tega napisal še okrog petnajst tehtnih razprav o življenju in delovanju svetih bratov. Ob povišanju ljubljanske škofije v nadškofijo (1961) in v metropolijo (1968) je poudaril, da je slovenska cerkvena samostojnost dragocena dediščina nekdanje Metodove metropolije s sedežem v Sirmiju (današnji Sremski Mitrovici), h kateri so spadale tudi vzhodne slovenske dežele pod knezom Kocljem v Slovenski Panoniji.
Perko je veliko deloval in se pisno uveljavljal zlasti na področju ekumenskega zbliževanja med cerkvami v bivši Jugoslaviji. Pisal je o vprašanjih nauka o Cerkvi, ekumenizma ter odnosov med Cerkvijo in družbo oziroma državo.
Če prebiramo njegova predavanja o Cerkvi oziroma o ekumenizmu, bomo lahko opazili, da je v tem ubiral nekakšno svojo izvirno sredinsko pot: med splošno usmeritvijo njegovega profesorja Grivca, ki je upal na postopno zedinjenje posameznih pravoslavnih Cerkva – in med spodbujanjem dialoga Drugega vatikanskega koncila za dosego enakega cilja – ter med malce bolj samosvojimi in pesimističnimi pogledi starejših in novejših pravoslavnih teologov, od katerih njih večina poudarja zgolj duhovno razsežnost enotnosti, ne verjame pa v kako ponovno stvarno zedinjenje. Iz teh razlogov so bile nekatere njegove izjave nerazumljene ali celo napačno razumljene, saj so večkrat odstopale od uobičajene in z izročilom potrjene smeri in so jih imeli za pesimistične če ne še za kaj drugega. Tako na primer njegov članek v madžarskem katoliškem mesečniku Hitéletu malo pred odhodom iz Beograda pesimistično napoveduje, „da bo do zedinjenja prišlo na Sodni dan, in še takrat šele popoldne“. To pa verjetno ni odraz pesimizma glede na dejansko obupno stanje, ki ga je označevalo temeljno nezaupanje — ampak taka bizantinsko-ruska miselnost pravzaprav izraža učenja večine pravoslavnih kot tudi protestantskih teologov.[23]
Zdi se torej, da je to izraz drugačnega pojmovanja enotnosti oziroma poti do nje in da je verjetno tudi on menil, da do stvarne edinosti s pravoslavjem na zemlji sploh ne bo (več) prišlo. Nacionalistična množična blaznost, ki je neprikrito zajela tudi dober del visokega pravoslavnega klera — nekateri vladike pa so v tem pred državniki celo prednjačili —, pa je tako mnenje še utrjevala. V zgodovini Cerkve pa je bilo — kot znano —, že več bolj ali manj uspelih poskusov zedinjenja; poleg tega pa tudi Koncil goji podobno upanje, saj pravi že v prvi uvodni vrstici Odloka o ekumenizmu o ciljih koncila in ekumenskega gibanja čisto jasno in nedvoumno:
- "Pospeševati obnovitev edinosti med vsemi kristjani, to je eden izmed glavnih ciljev Drugega vatikanskega erkvenega zbora".[24]
»Perko je pravzaprav večkrat izrazil prepričanje, da bo do popolne edinosti kristjanov prišlo šele ob koncu časov. S tem je hotel povedati, da je vir in dovršitev edinosti samo v troedinem Bogu, ki pa na zemlji zaradi človeške grešnosti in omejenosti ni mogoča; vendar si moramo za to (delno enotnost) prizadevati.«[25]
Obenem je človek včasih tudi iz njegovih pridig lahko dobil vtis, ko da mu ni tuja misel nekaterih pravoslavnih teologov, ki pa je s katoliškega stališča napačna, češ da je glavna ovira na poti k zedinjenju papeški primat; brez njega namreč ne bi bilo več nobenega središča, okoli katerega bi se lahko zbirali in združevali kristjani.[26]
Prvenstvo rimskega škofa pa ni bilo v vseh pravoslavnih krogih tabu. Zanimivo, da je bil tudi bački pravoslavni škof Irenej na ekumenskem srečanju 12. septembra 2006 v Novem Sadu. Pravoslavni predavatelj Zlatko Matić je tedaj menil — a katoličane je zastopal beograjski nadškof Hočevar — da papeški primat pravzaprav niti ne bi bil ovira na poti k zedinjenju kristjanov.[27]
Dela
[uredi | uredi kodo]- Uvod v ekumensko bogoslovje (1963)
- Vzhodne Cerkve (1967)
- Nauk o Cerkvi (1967 in več izdaj)
- Eden je Gospod (1973)
- Principi ekumenizma (1974)
- Verstva v Jugoslaviji (1978).
Z več kot 200 članki je sodeloval pri „Bogoslovnem vestniku“, „Cerkvi v sedanjem svetu“, zborniku „V edinosti“ in tudi drugod. Med 1971-1988 je bil tudi eden od sourednikov tega ekumenskega zbornika.[28][29]
Sicer pa je njegovo celotno delo izredno obsežno ter zajema več kot 450 naslovov.[30][31][32] [33]
Pokoj, smrt in spomin
[uredi | uredi kodo]
Odpoved in delovni pokoj
[uredi | uredi kodo]Leta 2001 se je z mesta beograjskega nadškofa umaknil, saj je zaradi dolgoletne hude bolezni zaprosil za upokojitev že večkrat devetdesetih let. Sicer je dobil pomočnika (koadjuorja) s pravico nasledstva v osebi Stanislava Hočevarja — ki je bil posvečen za škofa na Rakovniku v Ljubljani dne 24. maja 2000 — vendar s to polovično rešitvijo ni bil zadovoljen.
Ko je končno papež Janez Veliki le sprejel njegovo odpoved zaradi bolezni, se je po vrnitvi v Slovenijo najprej nastanil pri sestrah sv. križa na Mali Loki pri Domžalah, kjer je živel že kot profesor, nato pa v Duhovniškem domu na Lepem potu.[34]
Franc Perko kljub hudi bolezni ni miroval niti v pokoju, ampak se je udeleževal razprav o vojnem in povojnem obdobju v bivši Jugoslaviji in je bil kritičen do tedanjih komunističnih oblasti. Zavzel se je za revizijo sodbe škofa Gregorija Rožmana in omenil, da bi mu bilo treba postaviti spomenik.[35]
Smrt in pogreb
[uredi | uredi kodo]V Duhovniškem domu na Lepem potu v Ljubljani je Perko umrl v sredo, dne 20. februarja 2008, v 79. letu starosti — kot upokojeni oziroma zaslužni beograjski nadškof in metropolit.[36]
V četrtek so ga dopoldne prepeljali v Ljubljansko stolnico, kjer je večerno mašo za pokoj njegove duše daroval ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran. V soboto, dne 23. februarja, je bil opoldne njegov pogreb na Žalah. Vodil ga je beograjski nadškof in metropolit in njegov naslednik Stanislav Hočevar ob številni udeležbi škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic ter vernikov.[37]
Med Razpadanjem Jugoslavije
[uredi | uredi kodo]- Obisk slovenskih rojakov
Poleg znanega dejstva, da je bil kljub neuspehom neutruden ekumenski delavec, pa je manj znano, da je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil krvavi razpad Jugoslavije, ki se je že črtal na obzorju. Tik pred proslavo šeststoletnice Kosovske bitke oziroma usodnega poraza krščanske vojske 1389 na Vidovdan dne 28. junija 1989 na Kosovem, je obiskal nadškofa Perka v njegovi nadškofijski palači novomeški škof Glavan skupaj s svojimi sošolci posvečenimi leta 1972, od katerih je eden pripomnil, da bi mogel Perko zaradi sumljivih okoliščin tega dogodka opravičiti svojo odsotnost na Gazimestanu na primer s prehladom. Nadškof je v sproščenem pogovoru prostodušno dejal, da je na tem pomembnem zborovanju udeležba vsekakor obvezna. Kljub temu pa se zborovanja ni udeležil hrvaški predsednik Stipe Šuvar, kar je dalo slutiti na hude razlike in napovedovalo bodoče tragične dogodke.
- Govor na Gazimestanu
Miloševićev Govor na Gazimestanu ob dvamilijonski udeležbi največ vzburjenih Srbov iz domovine in tujine ter skoraj celotnega jugoslovanskega političnega skupaj s predsednikom predsedstva Janezom Drnovškom, kakor tudi celotnega srbskega katoliškega in pravoslavnega cerkvenega vrha pa ni slutil na dobro, saj je stvarni nosilec oblasti v teh že zelo napetih razmerah med drugim tudi dejal: „Opet smo pred bitkama i u bitkama. One nisu oružane, mada ni takve još nisu isključene.” („Spet smo pred bitkami in v bitkah. Tiste niso orožne, čeprav niti takšne še niso izključene“)[38] To so mnogi Nesrbi razumeli kot „šovinistično manifestacijo“ in grožnjo z vojaškimi posegi. Nedavno sta bili namreč z velikanskimi mitingi zatrti tako avtonomija Kosova kot Vojvodine.
Gazimestanski govor je dal jasen signal, da Jugoslavije v pravem smislu več ni, in da jo prav Milošević s pomočjo JLA želi in more preobraziti v nekakšno posrbljeno Jugoslavijo, kar pa ne bi bilo uresničljivo brez krvavega nasilja. Ugašanje samoupravnosti Vojvodine se je prek "Jogurtnega prevrata" dogajalo skorajda neopazno, mirno in v tišini — saj tam manjšine skupno niso presegale tretjine prebivalstva. Ni pa tako potekalo zatiranje kosovske avtonomije, kjer so etnični Albanci tvorili absolutno večino; omejevalnim ukrepom so kmalu sledile demonstracije in tudi rudarske stavke, ki pa so uživale neprikrito podporo slovenske in hrvaške javnosti. Srbsko vodstvo z Miloševićem na čelu je uporabilo nevideno nasilje in ob tej priliki so bili mnogi oporečniki skupaj z vodilnim komunistom Azemom Vllasijem "lišeni slobode" in so tudi med hujskaškim govorom čemeli v zaporu "Točak" v Kosovski Mitrovici.[39] Kljub temu torej, da je ta govor vseboval nedvomno precej miroljubnih in pomirjevalnih poudarkov, se z njegovo pozitivno vsebino stvarno stanje nasilja, "hapšenja" in represije ni čisto nič ujemalo; nedavno pred tem — 23. marca 1989 — je bilo namreč izglasovano v Prištini uničenje kosovske avtonomije, pred tem pa je bilo v pokrajini uvedeno s pošiljanjem 15.000 vojakov izredno stanje.[40] To je bil začetek razpadanja Jugoslavije in njeno pretvarjanje v nekakšno Srboslavijo.[41][42]
- Posredovanje pri pravoslavnih cerkvenih poglavarjih
Kmalu po tem zažigalnem govoru je Perko poskušal pomirljivo vplivati vsaj na srbske cerkvene kroge izkoristivši svoje stare zveze in prijateljstva, ki jih je skozi desetletja gojil tako s katoliškimi kot tudi pravoslavnimi kolegi diljem Jugoslavije. V ta namen sta skupaj z ljubljanskim nadškofom obiskala patriarha Germana, ki je bil znan nasprotnik velesrbskega nacionalizma in ločevanja, vendar tudi zaradi svoje starosti in bolezni ni mogel več odločilno vplivati na tok dogodkov v SPC, še manj pa na druge. Obiskala sta tudi banatskega škofa Amfilohija, ki je bil najresnejši kandidat za Germanovega naslednika in pravzaprav "oblast v senci". Nista obšla niti ekumenizmu naklonjenega bačkega škofa Ireneja. Med svojo — po Perkovih besedah popolnoma neuspelo turnejo — so cerkveni odličniki imeli slovesno somaševanje v mužljanski župnijski cerkvi Marijinega Imena. V kroniki, ki jo je skrbno pisal slovenski salezijanski župnik Stanko Tratnjek, lahko preberemo o tem obisku z oznako 13. julija 1989. Poročilo krasi tudi fotografija domačega fotografa Mezeija slikana iz cerkvene ladje v množico pred oltarjem, kjer sedijo v prvi vrsti od leve na desno: salezijanec Anton Horvat, Janez Jelen, nadškof Franc Perko, nadškof Alojzij Šuštar, škof László Huzsvár, župnik Stanko Tratnjek, pa kantor Lajos Sándor. V prvi vrsti spredaj čepijo ministrantje, naslednje vrste pa zasedajo pevci in verniki, ki so bili pri maši.
| Látogatást tettek plébániánkon[43] | Obiskali so našo župnijo |
|---|---|
|
|
- Medvojno delovanje v prid Slovenije
Med vojno se je neustrašeno postavil za slovensko — pa tudi hrvaško — pot v samostojnost in si tako nakopal nerazumevanje in celo sovraštvo nekaterih svojih bivših prijateljev tako med cerkvenjaki kot med posvetnjaki. Ker so se v prestolnici kuhali načrti za jugoslovanske vojne, je Beograd imenoval ne brez razloga za „norišnico Balkana“. Predsednik Koštunica se je zategadelj tako razburil, da je v zasebnem pogovoru dejal, da bi bilo treba tega katoliškega škofa nagnati nazaj v Slovenijo.
- Zaskrbljenost zaradi Kosovske vojne
Med Operacijo Zavezniška sila je bil Perko v velikih skrbeh za del svoje metropolije, v katerem je takrat živelo kakih 60.000 katoličanov. Kljub sirenam zaradi NATO-vega bombardiranja je priporočal vsakodnevne molitve pred Najsvetejšim za povrnitev miru in zaupanja, za kar si je prizadeval tudi papež Janez Pavel Veliki in mu je bil globoko hvaležen; papež je to skrb izrazil s posebnim pismom.[45] Perku ni bilo všeč, da je prišlo do NATO-vega posredovanja, vendar je izrazil v svojem intervjuju za časopis „Avvenire“ glede delovanja Arkana in njegovih polvojaških tolp na Kosovem svoje odločno nestrinjanje, ki se nikakor ne bi smelo nadaljevati:
| Operation Allied Force[46] | Operacija Zavezniška sila |
|---|---|
|
|
Znanstveni posveti
[uredi | uredi kodo]V veliki dvorani Teološke fakultete v Ljubljani je 20. februarja 2018 potekal znanstveni posvet o profesorju in nadškofu Francu Perku ob desetletnici njegove smrti (1929-2008) ter o o njegovem profesorju Francu Grivcu (1878-1963) ob 140-letnici njegovega rojstva; on ga je namreč najbolj navdušil za ekumenizem. Omenimo vsaj predavatelje in naslove njihovih predavanj v zvezi s Perkom:
- Uvodni pozdrav Bogdana Dolenca
- Pozdravni nagovor velikega kanclerja Teološke fakultete ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta
- Pozdravni nagovor dekana Teološke fakultete rednega profesorja Roberta Petkovška CM
- diplomirani teolog Marko Mohor Stegnar: "Predstavitev objavljenih del Franca Perka";
- beograjski nadškof Stanislav Hočevar : "Franc Perko kot beograjski nadškof".
- magistra Maja Kaninska , Beograd: "Nadškof Franc Perko v srbskih tiskanih medijih"[47][48][49];
- docent Marjan Turnšek : "Perkova ekleziologija med 'starim in novim'";
- redni profesor Anton Štrukelj : "Ekumenska misel Franca Perka"[50];
- izredni profesor Vinko Škafar : "Ekumensko delovanje Franca Perka"[51];
- Jožko Markuža in profesor Rafko Valenčič: "Osebni spomini na Franca Perka".[52][53][54]
Ocena
[uredi | uredi kodo]Različna mnenja o njem
[uredi | uredi kodo]Zaradi svojih jasnih stališč v zvezi z Razpadom Jugoslavije in osamosvajanjem posameznih republik je imel Perko veliko težav. Če upoštevamo, da je celo v sluhu svetosti umrli patriarh Pavel menil, da je NATO-vo posredovanje na Kosovem krivično za Srbijo, potem se ne bomo čudili, če je doživljal Perko nasprotovanja ne le od cerkvenjakov, ampak tudi od posvetnjakov. V tem času so mestne oblasti meni nič tebi nič začele na škofijskem vrtu graditi otroški vrtec. Da se pred nadaljnjim protipravnim odvzemom zaščiti preostalo zemljišče, je bilo treba veliko naporov, da so pridobili dokazilo, da so te stavbe in področje pod državno zaščito kot kulturni in verski spomenik. Takratni predsednik Koštunica pa je zaradi stališč v prid Slovenije in drugih republik, ki jih Perko ni skrival, a niso bila v skladu z uradno vladno politiko, v zasebnem pogovoru dejal, da bi bilo treba tega škofa nagnati nazaj v njegovo Slovenijo.
Kljub drugačnemu zunanjemu vtisu zaradi zmedenih vojnih razmer ob Razpadanju Jugoslavije pa je bil nadškof Franc Perko cenjen in spoštovan tudi med nekaterimi pravoslavnimi v Srbiji. Tako na primer piše beograjski pravnik in publicist iz Beograda Marko Đurić:
- »Kadar mislim na katoliško Cerkev, ne morem obiti prevzvišenega g. dr. Franca Perka, beograjskega nadškofa in velikega pospeševalca ekumenizma. On je prišel v to mesto pred več leti z mnogimi pričakovanji. Upam, da so se mu vsaj nekatera uresničila in da svoje službe ne bo končal razočaran. Hvalevredno je tudi ekumensko razpoloženje katoliških duhovnikov in redovnikov v Beogradu. Pridružujemo se mišljenju tega borca za krščansko edinost na naših tleh, ki je rekel: ›Skupna krščanska vera nas obvezuje, da povsod iščemo to, kar nam je skupno. Razlike pa moramo sprejemati kot bogastvo in dar Duha‹.«[55][56]
Utemeljeno vprašanje
[uredi | uredi kodo]Na koncu se lahko vprašamo o vlogi in pomenu njegovega dela za poslanstvo krajevne Cerkve na Slovenskem ter zakaj ni mogel močneje in bolj preprečljivo uresničevati ljubezni in sožitja do pravoslavnih sobratov. V njem je bilo toliko znanja, izkušenj in vsestranske intuitivnosti, da bi vse to, gledano človeško, lahko uresničil. [57]
Tukaj sta pravzaprav dve vprašanji v enem: Kakšna je njegova vloga v slovenski Cerkvi in kakšna je dediščina njegovega ekumenskega prizadevanja v Srbiji. Glede njegove slovenske vloge mu na splošno dajejo odlično oceno. Kdor vprašanja – pa tudi odgovore glede njegove vloge v Srbiji – postavlja v taki obliki, kaže, da nima pojma o razmerah, v katerih je deloval Perko doli na Jugu. Saj več vidnih uspehov ni žel niti njegov naslednik Hočevar, ki je za razliko od Perka deloval v mirnejših razmerah ter bil v teh odnosih nedvomno bolj diplomatsko zvit od Perkove kmečke poštenosti in skoraj naivne neposrednosti. Prav tako ne bi mogli naštevati kakih dosežkov pri Perkovem predhodniku Turku, ki je gojil s pravoslavnimi izredne odnose, jim veliko gledal skozi prste ter bil politično jugoslovansko usmerjen; kljub temu o kakem sodelovanju ali ekumenskem napredovanju kljub njegovi uvidevnosti in obzirnosti ni bilo niti govora.
Morda pa bo deloma odgovoril na zgornje vprašanje Perko sam, ki je bil po človeško sicer dober in prijatelj z vsemi, ki so ponujeno roko sprejemali — in med njimi je bil poleg bačkega Ireneja Bulovića in patriarha Pavla Stojčevića vsekakor tudi eden od najvplivnejših srbskih škofov in resen kandidat za patriarha Amfilohij Radović. Perkovo in Šuštarjevo — morebiti enako in iskreno tudi hrvaškega primasa Kuharića — prizadevanje za mirno reševanje jugoslovanske krize leta 1989 pa je pri pravoslavnih dostojanstvenikih takrat naletelo na gluha ušesa, saj je bila večina okužena s takrat v vse pore prodirajočo množično blaznostjo velesdrbskega nacionalizma, v katerem so nekateri cerkvenjaki celo prednjačili pred posvetnjaki. Tako so tudi nekateri včerajšnji prijatelji danes pred njim zapirali vrata, ko da se več ne poznajo. Poleg tega je tako njihovo naklonjenost kot tudi zavračanje treba sprejemati s ppridržkom. Zanimivo torej, kakšno vprašanje in logičen sklep – ki bi ga lahko skoraj posploševali – se poraja celo samemu Perku v zvezi z ekumenizmom in dialogom glede njihovega duhovnega učitelja in nesporne avtoritete v SPC, asketskega in vplivnega meniha Justina, katerega je on osebno izredno cenil:
Nekdo je lahko nasprotnik ekumenizma, vendar...
[uredi | uredi kodo]Popović, kot monah zasanjan v vzhodnopravoslavno teologijo, je bil po mnenju istomišljenika profesorja Ivana pl. Meyendorffa[58]nepomirljiv kritik »ekumenizma, češ da je ta težil k relativizaciji Božje resnice«, prav tako pa je kritiziral vse »katoliške novotarije«, najbolj pa — po njegovem mnenju – »papeževo protikrščansko držo«, ne da bi znal pojasniti, v čem naj bi le-ta obstajala.[59] Arhimandrit Justin Popović je trdil, da zunaj Pravoslavne cerkve ni možnosti za edinost kristjanov. Zastopal je proti-ekumenske ideje in strogo kritiziral zahodni humanizem. Temu se je čudil celo njegov prijatelj in občudovalec — vsega vajeni Perko:
| Anti-ecumenical ideas.[60] | Protiekumenske ideje |
|---|---|
|
|
Njegov pogled na ekumenizem kot "svejeres" (zbirka vseh herezij) vsekakor ni bil brez vpliva na njegove duhovne "otroke", med katerimi so tudi škofje Amfilohij Radović, Irenej Bulović in drugi vplivneži, od katerih so nekateri postali celo patriarhi SPC. Na Justinov zgled in nagovarjanje se je skliceval sinod Grške pravoslavne cerkve, ko je prepovedal molitve s pripadniki drugih krščanskih veroizpovedi.[62]
Spis Zlatka Matića „John Zizioulas in the letters of Holy Father Justin (Popović)“ („Ivan Zizjulas v pismih sv. očeta Justina Popovića“) pa nasprotno potrjuje presenetljivo zamisel, da mora biti po mnenju tako Zizjulasa kot Popovića Pravoslavna cerkev prisotna v ekumenskem dialogu in odprta za različnost, ne pa da kot veroizpoved ostaja zaprta vase. Zizjulas to kaže z osebnim sodelovanjem v ekumenskem dialogu in Justin ga pri tem iskreno podpira, sodeč po njunem dopisovanju od leta 1966 do 1971. Kljub drugačni zunanji podobi in dejstvu, da si Justina prisvajajo ne brez razloga tudi nasprotniki ekumenizma, ga pravzaprav ne bi mogli označevati kot takega. Očitno je namreč, da ni nasprotoval zdravemu in teološko uveljavljenemu ekumenskemu dialogu. On je celo dejavno podpiral Zizjulasa in sploh vsakega patristično utemeljenega »ekumenista«. [63]
Primeren odgovor
[uredi | uredi kodo]Ne gre torej le za vprašanje ekumenizma, ampak za zapleteni bizantinsko-rusko-srbski način razmišljanja nasploh. Zato ne smemo Perkovih navideznih neuspehov presojati prenaglo, saj bi lahko bili do njega celo krivični. Ko je iz idealnega gledanja v Ljubljani stopil sredi najhujših možnih razmer na realna tla v Beogradu, si ni mogel kaj, da ne bi sklepal: tukaj vsaj v bližnji prihodnosti ni pričakovati kakih velikih premikov ali sijajnih uspehov. Celo tisti sogovorniki, ki so katoličanom bili naklonjeni, si tega zaradi hudega nasprotovanja okolice niso upali vedno odkrito izražati. Kdor je na Jugu dalj časa deloval, bo pritrdil Perkovemu razmišljanju, da človek lahko stori svoj del, vendar mora uspeh prepustiti Svetemu Duhu, ki bo ob svojem času izbral način, da bodo kristjani po njegovem škofovskem geslu "Zedinjeni v Duhu".[64]
Končno moramo le priznati, da je zelo trezno ocenjeval tamkajšnje razmere in si ni delal utvar o nekakšnem čudežnem napredku ali sodelovanju. To najbolje kažejo poznejši Frančiškovi poskusi skupnega reševanja nekaterih perečih vprašanj, kot je na primer glede papeževega obiska v Srbiji ali glede Stepinčeve kanonizacije: obojno se je izjalovilo; na dan pa je takrat prišlo tudi dejstvo, da je patriarh Irenej Gavrilović — ki je užival veliko papeževo spoštovanje in zaupanje in je bil vodja srbske pravoslavne skupine — pravzaprav najbolj nasprotoval ne le Stepinčevemu prištetju k svetnikom, ampak tudi papeževemu obisku po dvoumnem reklu: "Može, ali..." Znano je namreč, da je patriarh Irenej takoj po izvolitvi prostodušno dopuščal možnost papeževega obiska. Kmalu pa je spremenil mnenje podobno kot njegov predhodnik patriarh Pavel, ki je ob izvolitvi celo dejal, da za papežev obisk ni nobene ovire. Kmalu nato pa je tudi on — najbrž pod pritiskom notranjih in zunanjih trdorokcev — malodušno ponavljal: "Može, ali nije još došlo vreme".[65][66][67][68]
Istočasno pa je SPC neodvisno od kakršnegakoli vmešavanja ali spraševanja kar po vrsti kanonizirala celo vrsto dokaj spornih osebnosti, kot so na primer Justin Popović, Nikolaj Velimirović in cele skupine mučencev, na katere imajo resne pripombe ne le katoliški opazovalci ali nepristranski zgodovinarji, ampak tudi najvišji predstavniki same Srbske pravoslavne Cerkve. Prvi je bil v sluhu svetosti umrili Patriarh Pavel, kateremu je bil o. Justin predavatelj na Teološki fakulteti v Beogradu: Stojčević je bil na splošno znan kot velik nasprotnik hitrih kanonizacij. Nasprotoval je vsaki naglici, zlasti ko je šlo za bodoče svetnike in je leta odlašal s podelitvijo avreole tako Nikolaju Velimiroviću kot tudi Justinu Popoviću, čeprav je zlasti slednjega veliko bolj cenil in spoštoval kot prvega. Ko so mu namreč poslali tozadevno prošnjo glede prvega kandidata, jo je Pavel gladko zavrnil, češ da Nikolaj ni spoštoval asketskega načina življenja in da je tudi kadil cigarete, kar je skromni Pavel še posebej sovražil.[69].
Perko je bil človek iskrenega pogovora
[uredi | uredi kodo]Čeprav Perko zaradi zmešanih takratnih razmer ni uresničil vseh pričakovanj svojih prijateljev, pa niti svojih ne, mu vendarle moramo priznati njegove številne odlike:
| Ecumenical thought of Franc Perko[70] | Ekumenska miselnost Franca Perka |
|---|---|
|
|
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ David M. Cheney (22. marec 2025). »Archbishop Franc Perko« (v angleščini). Catholic Hierarchy. Pridobljeno 28. aprila 2025.
- ↑ Janez Stare (7. februar 2014). »Dr. Franc Perko«. Ljubljana: Slovenski grobovi. Pridobljeno 16. oktobra 2025.
- ↑ »Umrl nadškof dr. Franc Perko«. Ljubljana: Katoliški tednik Družina. 20. februar 2008. Pridobljeno 30. januarja 2018.
- ↑ Š.Z. (20. februar 2008). »Umrl Franc Perko«. Ljubljana: 24ur.com. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ Bogdan Dolenc (19. februar 2018). »Znanstveni posvet o profesorju Francu Grivcu ter profesorju in nadškofu Francu Perku na Teološki fakulteti«. Ljubljana: Družina. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ »Umrl nadškof dr. Franc Perko«. Ljubljana: Katoliški tednik Družina. 20. februar 2008. Pridobljeno 30. januarja 2018.
- ↑ »Umro je nadbiskup Franc Perko« (v hrvaščini). Ljubljana: IKA. 20. februar 2008. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ »Umrl upokojeni beograjski nadškof Franc Perko«. Dolenjski list. 20. februar 2008. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ »Umrl upokojeni beograjski nadškof Franc Perko«. Ljubljana: Svet24.si. 20. februar 2008. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ »Umrl nadškof dr. Franc Perko«. Pridobljeno 15. novembra 2024.
- ↑ »Umro je nadbiskup Franc Perko« (v hrvaščini). Ljubljana: IKA. 20. februar 2008. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ »Umro je nadbiskup Franc Perko« (v hrvaščini). Ljubljana: IKA. 20. februar 2008. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ Bogdan Dolenc (19. februar 2018). »Znanstveni posvet o profesorju Francu Grivcu ter profesorju in nadškofu Francu Perku na Teološki fakulteti«. Ljubljana: Družina. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ »Srijemska biskupija« (v hrvaščini). Hrvatska biskupska konferencija. Pridobljeno 21. oktobra 2026.
- ↑ »Umrl upokojeni beograjski nadškof Franc Perko«. Dolenjski list. 20. februar 2008. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ »Umrl upokojeni beograjski nadškof Franc Perko«. Ljubljana: Svet24.si. 20. februar 2008. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ »medunarodna-biskupska-konferencija-sv-cirila-i-metoda Novo vodstvo MBK sv. Ćirila i Metoda preuzelo službe« (v hrvaščini). ika. 1. junij 2026. Pridobljeno 21. oktobra 2026.
- ↑ Uredništvo. »Topical Bible: Unity in the Spirit Ef 4,3-6« (v angleščini). biblehub.com. Pridobljeno 18. julija 2026.
- ↑ Zedinjeni oziroma Združeni v Duhu (latinsko Uniti in Spiritu; angleško United in the Spirit; grško Ενωμένοι το πνεύματι/Enomenoi to Pneumati; srbohrvaško Ujedinjeni u Duhu)
- ↑ Bogdan Dolenc (19. februar 2018). »Znanstveni posvet o profesorju Francu Grivcu ter profesorju in nadškofu Francu Perku na Teološki fakulteti«. Ljubljana: Družina. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ Zvonik Subotica (12. oktober 2021). »Smije li se katolik vjenčati u Pravoslavnoj Crkvi?« (v hrvaščini). Zagreb: Bitno.net. Pridobljeno 18. julija 2026.
- ↑ Uredništvo. »Frequently Asked Questions: Marriage, radical sanatian« (v angleščini). Catholic Doors Ministry. Pridobljeno 18. julija 2026.
- ↑ Szöllősi Tibor (avgust 2002). »Mi a baj az ökumenizmussal? Igazi vagy hamis egység az egyházban« (v madžarščini). Új Exodus. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. januarja 2026. Pridobljeno 19. oktobra 2025.
- ↑ E 1,1
- ↑ Anton Štrukelj (2018). »Znanstveni posvet o profesorju Francu Grivcu ter profesorju in nadškofu Francu Perku na Teološki fakulteti. Ekumenska misel Franca Perka« (PDF). Ljubljana: Teološka fakulteta. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ Anton Štrukelj (2018). »Znanstveni posvet o profesorju Francu Grivcu ter profesorju in nadškofu Francu Perku na Teološki fakulteti. Ekumenska misel Franca Perka« (PDF). Ljubljana: Teološka fakulteta. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ »Vojvodina: Veliki ekumenski događaj. Pod geslom "Isus Krist - Svjetlo svijeta, temelj i nada Europe" održano trodnevno ekumensko hodočašće Crkava u Kovilju, Novom Sadu i Feketiću« (v hrvaščini). Novi Sad: IKA. 19. september 2006. Pridobljeno 21. oktobra 2025.
- ↑ Karel Bačer (15. december 2019). »Franc Perko«. Novo mesto: Obrazi slovenskih pokrajin. Pridobljeno 30. decembra 2025.
- ↑ Glede velikih začetnic so dela navedena kot jih navaja ta izvirnik.
- ↑ M. M. Stegnar (2018). »Presentation of published works by Franc Perko« (v angleščini). Ljubljana: researchgate.net. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ Spis je bil objavljen januarja 2018 v Bogoslovnem vestniku 78(4):1005-1015
- ↑ Marko Mohor Stegnar (2018). »Predstavitev objavljenih del Franca Perka« (PDF). Ljubljana: teof.uni-lj.si. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ Marko Mohor Stegnar: Predstavitev objavljenih del Franca Perka. Pregledni znanstveni članek/Article (1.02) 1005 Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 78 (2018) 4,1005—1015 UDK/UDC: 012Perko F. Besedilo prejeto/Received: 05/2018; Sprejeto/Accepted: 06/2018
- ↑ »Umrl upokojeni beograjski nadškof Franc Perko«. Dolenjski list. 20. februar 2008. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ »Perko oster do komunistov in OF«. 11. junij 2006. Pridobljeno 15. novembra 2024.
- ↑ Š.Z. (20. februar 2008). »Umrl Franc Perko«. Ljubljana: 24ur.com. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ Jože Košnjek (22. februar 2008). »Umrl nadškof Franc Perko«. Kranj: Gorenjski Glas. Pridobljeno 13. oktobra 2025.
- ↑ »Celi govor Slobodana Miloševića na Gazimestanu 1989« (v srbščini). drkucalo2. 4. december 2011. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ »Azem Vllasi is a senior Kosovo Albanian politician and lawyer« (v angleščini). prabook.com. 2021. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ Serbeze Haxhiaj & Milica Stojanovic (23. marec 2020). »Ukidanje autonomije Kosova: Kako je Milošević stvorio uslove za rat. Glasanje kojim je 23. marta 1989. godine oduzeta autonomija tadašnjoj jugoslovenskoj pokrajini Kosovo dovelo je do političkog otpora, podstaklo etničke nemire i otvorilo put ka oružanom sukobu devedesetih« (v srbščini). Balkan Insight. Pridobljeno 21. oktobra 2026.
- ↑ Jasmin Agić (30. maj 2019). »'Milošević je Jugoslaviju želio pretvoriti u Srboslaviju'« (v bosanščini). Sarajevo: Al Jazeera. Pridobljeno 21. oktobra 2026.
- ↑ Smiljan Strihić (3. julij 2014). »Ideja Jugoslavije je mrtva! Ubrzano i tiho se stvara 'Srboslavija'!« (v hrvaščini). Zagreb: Dnevno.hr. Pridobljeno 21. oktobra 2026.
- ↑ Mužljanska kronika III (v madžarščini), stran 025
- ↑ Muzslya krónikája III, old. 025
- ↑ papež Janez Pavel II. (19. april 1999). »Letter to the Archbishop of Belgrade, President of the Episcopal Conference of Yugoslavia« (v angleščini). Vatikan: Dicastery for Communication. Pridobljeno 21. oktobra 2026.
- ↑ Jim Cosgrove (11. april 1999). »Archbishop Franc Perko« (v angleščini). National Catholic Register. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ Mja Kaninska (20. februar 2018). »BEOGRADSKI NADBISKUP I METROPOLIT FRANCE PERKO U SRPSKIM ŠTAMPANIM MEDIJIMA. Naučni skup o beogradskom nadbiskupu Francu Perku na Teološkom fakultetu u Ljubljani, održan 20. februara ove godine. Objavljujemo izlaganje Maje Kaninske« (v srbščini). Ljubljana: kc.org.rs. Pridobljeno 28. februarja 2018.
- ↑ Maja Kaninska (januar 2018). »The Archbishop metropolitan of Belgrade franc Perko and the Serbian press« (v angleščini). Ljubljana: researchgate.net. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ Spis je bil objavljen januarja 2018 v Bogoslovnem vestniku 78(4):993-1004
- ↑ Anton Štrukelj (2018). »Znanstveni posvet o profesorju Francu Grivcu ter profesorju in nadškofu Francu Perku na Teološki fakulteti. Ekumenska misel Franca Perka« (PDF). Ljubljana: Teološka fakulteta. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ Vinko Škafar (2018). »Vinko Škafar: Ekumensko delovanje škofa Perka. Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 78 (2018) 4,1023—1030« (PDF). Ljubljana: teof.uni-lj.si. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ Rafko Valenčič (2018). »Nekaj spominov, misli in refleksij o nadškofu dr. Francu Perku (1929–2008)« (PDF). Ljubljana: Bogoslovni vestnik 78 (2018) 4. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ »Znanstveni posvet ob desetletnici smrti beograjskega nadškofa prof. dr. Franca Perka in 140-letnici rojstva prof. dr. Franca Grivca«. Ljubljana: Teološka fakulteta. 20. februar 2018. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ Bogdan Dolenc (19. februar 2018). »Znanstveni posvet o profesorju Francu Grivcu ter profesorju in nadškofu Francu Perku na Teološki fakulteti«. Ljubljana: Družina. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ Kolarić, Juraj. Ekumenska trilogija: Istočni kršćani, pravoslavni, protestanti. Zagreb, Prometej 2005, s. 1124
- ↑ Anton Štrukelj (2018). »Znanstveni posvet o profesorju Francu Grivcu ter profesorju in nadškofu Francu Perku na Teološki fakulteti. Ekumenska misel Franca Perka« (PDF). Ljubljana: Teološka fakulteta. Pridobljeno 15. oktobra 2025.
- ↑ Franci Koncilija (23. februar 2023). »Ob 15-letnici smrti rojaka, beograjskega nadškofa metropolita msgr. prof. dr. Franca Perka«. Novo mesto: Škofija Novo mesto. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ Ivan pl. Meyendorff (angleško: John Meyendorff; izvirno nemško: Johannes Freiherr von Meyendorff; rusko: Иван Феофилович барон фон Мейендорф/Ivan Feofilovič Baron von Mejendorf; * 17. februarja 1926 v Neuilly-sur-Seine, Francija; † 22. julija 1992 v Montrealu) je bil eden vodilnih fundamentalističnih teologov Rurske pravoslavne cerkve v 20. stoletju.
- ↑ Meyendorff, John (1979). »Archimandrite Justin Popovich«. St. Vladimir's Theological Quarterly. 23: 118–119.
- ↑ Anton Štrukelj (30. marec 2016). »Ekumenizem Justina Popovića: kako je veliki srbski pravoslavni teolog gledal na ekumenski dialog?« (v angleščini). Ljubljana: Repozitorij Univerze v Ljubljani. Pridobljeno 23. septembra 2026.
- ↑ Revija Edinost in dialog 1997, 5
- ↑ Popović, Justin (1969). »Preface by Ioannis Karmiris«. Άνθρωπος και Θεάνθρωπος [Man and the God-Man]. str. 7.
- ↑ Zlatko Matić (1. januar 2023). »RUL - "I have not met a more profound and intelligent orthodox theologian than him": John Zizioulas in the letters of Holy Father Justin (Popović)« (v angleščini). Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Pridobljeno 8. oktobra 2026.
- ↑ »PERKO, Mons. Franc« (v srbščini). slovenija-heraldry.ca. 7. december 2005. Pridobljeno 21. oktobra 2026.
- ↑ IG (27. september 2015). »Patrijarh: Još nije vreme za posetu pape« (v srbščini). Beograd: Novi magazin.rs. Pridobljeno 21. oktobra 2026.
- ↑ »Sporni proces posvećenja ili kanonizacije Alojzija Stepinca« (v srbščini). Beograd: ИН4С. 2018. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ Darko Pavičić (13. junij 2016). »Komisija za kanonizaciju - Papa Franjo pisao SPC-u, traži dijalog o Stepincu« (v hrvaščini). Zagreb: Kamenjar.com. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ »Mons. Puljić: Uplitanje SPC-a u Stepinčevu kanonizaciju predstavlja presedan u Katoličkoj Crkvi!« (v hrvaščini). laudato.hr. 9. maj 2019. Pridobljeno 18. oktobra 2026.
- ↑ M. Babić (4. januar 2014). »HITLEROV ORDEN, CIGARETE, ANTISEMITIZAM : Sve o vladici Nikolaju Velimiroviću!« (v srbščini). Beograd: Telegraf.rs. Pridobljeno 23. februarja 2026.
- ↑ Anton Štrukelj (1. januar 2018). »Ecumenical thought of Franc Perko« (v angleščini). Ljubljana: Bogoslovni vestnik 78(4):981-992. Pridobljeno 21. oktobra 2026.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- (slovensko)
- Znanstveni posvet ob desetletnici smrti beograjskega nadškofa prof. dr. Franca Perka in 140-letnici rojstva prof. dr. Franca Grivca. | Teološka fakulteta Ljubljana
- Znanstveni posvet o Grivcu in Perku | Družina – vsak dan s teboj
- Rafko Valenčič: Nekaj spominov, misli in refleksij o nadškofu dr. Francu Perku (1929–2008) Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 78 (2018) 4,1031—1035
- Vinko Škafar: Ekumensko delovanje škofa Perka | Bogoslovni vestnik/Theological Quarterly 78 (2018) 4,1023—1030
- (hrvaško)
- (angleško)
- Archbishop Franc Perko /Catholic-Hierarchy/ David M. Cheney
- NEWS FEATURE (Christa Brown, 1999): Belgrade’s archbishop: `Get rid of Milosevic’
- (francosko)
- (srbsko)
| Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Alojzij Turk |
Nadškofija Beograd 1987–2001 |
Naslednik: Stanislav Hočevar |
- Slovenski rimskokatoliški nadškofje
- Rimskokatoliški nadškofje Beograda
- Metropoliti Beograda
- Predsedniki Jugoslovanske škofovske konference
- Predsedniki Mednarodne škofovske konference svetega Cirila in Metoda
- Rojeni leta 1929
- Umrli leta 2008
- Žrtve komunizma
- Slovenski uredniki
- Slovenski pisatelji
- Slovenski poligloti
- Ekumenski delavci
- Slovenci v Srbiji
- Pacifisti
- Umrli za rakom prostate
- Pokopani na Žalah, Ljubljana
