Integralizem

Prva politična država, ki je formalno sprejela krščanstvo, je bila Armenija pod Tiridatom III . Vendar pa se vzpostavitev civilnega reda, ki so ga podpirali integralisti, na splošno šteje za začetek s spreobrnjenjem rimskega cesarja Konstantina I. leta 312. Medtem ko je Konstantin osebno sprejel krščanstvo, je Teodozij I. šele leta 380 s Tesalonskim ediktom formalno sprejel nicejsko krščanstvo kot vero cesarstva. Kar je RW Southern imenoval identifikacija Cerkve s celotno organizirano družbo ^[8] so okrepile pravne reforme Justinijana v 6. stoletju. Vrhunec identifikacije se je na latinskem Zahodu začel s papeškim prenosom Translatio imperii na Karla Velikega leta 800. Konstantinova doba je začela upadati z reformacijo in se na splošno šteje za konec s francosko revolucijo . Leta 1950 je Pij XII. dominikanskega meniha in preroka Savonarolo označil za zgodnjega pionirja integralizma v luči "neopoganskih" vplivov renesanse : "Savonarola nam kaže močno vest asketa in apostola, ki ima živahen občutek za božanske in večne stvari, ki se upira razširjenemu poganstvu, ki ostaja zvest evangeličanskemu in pavlinskemu idealu integralnega krščanstva, ki se udejanja tudi v javnem življenju in oživlja vse institucije. Zato je začel pridigati, spodbujen z notranjim glasom in navdihnjen od Boga."

Katoliški integralizem je interpretacija katoliškega socialnega nauka, ki zagovarja avtoritarno ^[9] in antipluralistično katoliško državo, ^[1][2] kjerkoli že prevlada katoličanov v tej družbi to omogoča; rodil se je v 19. stoletju na Portugalskem, v Španiji, Franciji in Italiji. Gibanje si je prizadevalo uveljaviti katoliško podlago za vse družbene in politične ukrepe ter zmanjšati ali odpraviti vse konkurenčne ideološke akterje, kot sta sekularni humanizem in liberalizem.^[1][2] Integralizem je nastal v nasprotju z liberalizmom, ki so ga nekateri katoličani videli kot "neusmiljeno in uničujočo ideologijo".^{[10] :1041}Katoliški integralizem ne podpira ustanovitve samostojne državne katoliške cerkve, ki bi bila neodvisna od papeža. Namesto tega zagovarja, da mora država delovati v skladu z moralnimi načeli katoliške vere. Zavrača ločitev države od moralnih vrednot ter podpira, da je katolicizem uradno priznana oziroma državna vera.^[2]

Katoliški integralizem se sklicuje na nauk o nujnosti podreditve države in o podreditvi posvetne duhovni oblasti srednjeveških papežev, kot sta papež Gregor VII. in papež Bonifacij VIII . Vendar pa je katoliški integralizem kot bolj zavestno artikulirana doktrina nastal kot reakcija na politične in kulturne spremembe, ki so sledile razsvetljenstvu in francoski revoluciji.^[2] Papeštvo 19. stoletja je izpodbijalo rast liberalizma (z njegovo doktrino ljudske suverenosti) ter nove znanstvene in zgodovinske metode in teorije (za katere naj bi ogrozile poseben status krščanskega razodetja). Papež Pij IX. je v svojem Syllabusu zmot obsodil seznam liberalnih in razsvetljenskih idej. Izraz integralizem se je uporabljal za špansko politično stranko, ustanovljeno okoli leta 1890, ki je svoj program utemeljila na Syllabusu . Katoliški integralizem je svojo "klasično" obliko dosegel v reakciji proti modernizmu . Izraz pa ni postal priljubljen vse do časa papeža Pija X., čigar papeštvo je trajalo od leta 1903 do 1914. Po papeški obsodbi modernizma leta 1907 so tiste, ki so bili najbolj aktivni pri promociji papeških naukov, včasih imenovali "integralni katoličani" ( francosko Catholiques intégraux . ), iz katere sta izpeljani besedi intégrisme (integrizem) in integralisme (integralizem).^[2] Na spodbujanje papeža Pija X. so iskali in razkrivali vse sovernike, za katere so sumili modernizma ali liberalizma. Pomembna integralistična organizacija je bila Sodalitium Pianum, v Franciji znana kot La Sapinière (nasad jelk), ki jo je leta 1909 ustanovil Umberto Benigni.^[2]

Drugi pomemben del protimodernističnega programa papeža Pija X. je bil poudarek na nauku sv. Tomaža Akvinskega v teologiji in filozofiji. Leta 1914 je papež v odloku Postquam Sanctissimus objavil seznam 24 filozofskih tez, ki povzemajo temeljna načela in najpomembnejše misli sv. Tomaža Akvinskega. Integralizem se torej razume tudi kot zavezanost naukom angelskega učitelja, zlasti kot branik proti subjektivističnim in skeptičnim filozofijam, ki izhajajo iz Descartesa in njegovih naslednikov.

Sodobni katoliški integralizem zagovarja stališče, da mora biti politična oziroma posvetna oblast podrejena človekovemu končnemu duhovnemu cilju. Po tem pogledu mora država svoje delovanje usmerjati v skladu s katoliškimi moralnimi načeli ter spodbujati skupno in duhovno dobro družbe.^[11][12][13]

Sodobne razprave o integralizmu so bile obnovljene leta 2014, s poudarkom na kritiki liberalizma in kapitalizma.^[14]

V zadnjih letih pa je bilo med mlajšo generacijo katoličanov, ki pišejo za spletna mesta, kot je The Josias, opaziti "oživljen katoliški integralizem". Integralizem bi lahko označili zgolj za sodobno nadaljevanje tradicionalnega katoliškega pojmovanja odnosov med Cerkvijo in državo, ki ga je razjasnil papež Gelazij I. in ga skozi stoletja razlagal vse do Syllabusa zmot, ki je obsodil idejo, da je ločitev Cerkve od države moralno dobro.^[15] Nekateri katoličani so na primer pohvalili dejanja Pija IX. v primeru Mortara leta 1858, v katerem je odredil ugrabitev šestletnega judovskega dečka, ki je bil krščen brez soglasja staršev.^{[10] :1039–1041}Sistematičen prikaz katoliškega integralizma kot koherentne politične filozofije sta pred kratkim poskušala podati Thomas Crean in Alan Fimister v svojem delu Integralizem: Priročnik politične filozofije.^[16]

Znanstveniki so potegnili vzporednice med katoliškim integralizmom in stališčem manjšine v reformiranih cerkvah, krščanskim rekonstrukcionizmom.^[17][18] V National Catholic Reporterju je Joshua J. McElwee izjavil, da so tako katoliški integralisti kot reformirani krščanski rekonstrukcionisti ustvarili netradicionalno ekumensko zavezništvo, da bi dosegli cilj vzpostavitve "teokratske države".^[19][20] Nekateri integralisti se uvrščajo na levo krilo političnega spektra. Tradistae in Tradinista, obe skupini priznavata tisto, kar vidita kot dolžnost države do katoliške cerkve, ter podpirata teologijo osvoboditve in zavračata kapitalizem.^{[21][22][23][24]}

Integralizem je bil opredeljen kot osnova za sodobne pravne koncepte, ki poudarjajo naravno pravo, vključno s konstitucionalizmom skupnega dobrega . Konstitucionalizem skupnega dobrega, ki ga je predlagal in populariziral Adrian Vermeule, se je razvil podobno kot integralizem za "boj proti legitimni družbeni grožnji sodobnega liberalnega individualizma".^[25] Nekateri protestantski osebnosti, kot je Brad Littlejohn, so izrazili zanimanje za integralizem in trdili, da je bolj podoben tradicionalno protestantskemu razumevanju politike kot katoliškemu.^[26]  

Izraz »intégrisme« se v francoskem filozofskem in družbenopolitičnem žargonu pogosto uporablja generično in slabšalno, zlasti za označevanje verskega ekstremizma. Integralizem v ožjem pomenu se pogosto, a kontroverzno, uporablja za integralni nacionalizem in gibanje Action Française, ki ga je ustanovil Charles Maurras, čeprav je bil Maurras ateist in je Rim njegovo gibanje leta 1926 obsodil kot »politični modernizem«.^[27] Jacques Maritain je trdil, da je njegovo lastno stališče integralnega humanizma, ki ga je zavzel po zavrnitvi Action Française, pristno integralistično stališče, čeprav se na splošno obravnava kot njegovo antitezo.

Integralismo Lusitano (luzitanski integralizem) je bilo integralistično gibanje na Portugalskem, ustanovljeno leta 1914. Portugalski integralizem je bil tradicionalističen, ne pa konzervativen. Bil je proti parlamentarizmu in je namesto tega zagovarjal decentralizacijo, katolicizem in monarhijo.

Brazilsko integralistično gibanje, ki ga je vodil Plínio Salgado – Ação Integralista Brasileira – je bila ustanovljena v Braziliji 7. oktobra 1932; kot pravno priznana organizacija je obstajala manj kot šest let. Brazilsko integralistično gibanje je bilo najuspešnejše fašistično gibanje v Latinski Ameriki.^[28]

Politične implikacije katoliškega integralizma so očitne v baskovsko-navarskem kontekstu Španije, kjer se integrizem ali tradicionalistični katolicizem nanaša na protiliberalno gibanje 19. in 20. stoletja, ki se je zavzemalo za ponovno vzpostavitev ne le klerikalnih, temveč tudi domačih institucij, izgubljenih v kontekstu prve karlistične vojne (1833, 1840). Ena od njegovih vej se je do preloma 20. stoletja razvila v baskovski nacionalizem .

Izraz se lahko nanaša tudi na špansko formacijo, ki sta jo vodila Ramón Nocedal Romea in Juan Olazábal Ramery .