Max Planck

Max Karl Ernst Ludwig Planck (23. april 1858, Kiel, Nemčija – 4. oktober 1947, Göttingen, Nemčija) je bil nemški teoretični fizik in

Max Planck
Max Planck okoli leta 1930
Rojstvo	Maximilian Karl Ernst Ludwig Planck[1][2] 23. april 1858({{padleft:1858|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[3][4][…] Kiel, Vojvodina Holstein[d], Nemška zveza[1][5][…]
Smrt	4. oktober 1947({{padleft:1947|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[3][4][…] (89 let) Göttingen[1][5][…]
Bivališče	Nemška zveza Severnonemška konfederacija Nemško cesarstvo Weimarska republika Tretji rajh Zasedena Nemčija
Narodnost	nemška
Področja	fizika
Ustanove	Univerza v Kielu Univerza v Göttingenu Družba cesarja Viljema
Alma mater	Univerza Ludvika in Maksimilijana v Münchnu
Mentor doktorske disertacije	Alexander von Brill Gustav Robert Kirchhoff[6] Hermann von Helmholtz
Doktorski študenti	Erich Kretschmann Gustav Ludwig Hertz Julius Edgar Lilienfeld Max Abraham Max von Laue Moritz Schlick Walter Hermann Schottky Walther Bothe Walther Meissner
Poznan po	utemeljitev kvantne fizike Planckov zakon Planckov sistem enot Planckova konstanta Planckova masa
Pomembne nagrade	Nobelova nagrada za fiziko (1918) Copleyjeva medalja (1929)
Podpis

utemeljitelj kvantne teorije. Leta 1900 je z uvedbo energijskih kvant pri razlagi sevanja črnega telesa postavil temelje kvantne fizike.

Za svoje delo je leta 1918 prejel Nobelovo nagrado za fiziko.

Planckovo delo je pomenilo prelomnico v razvoju fizike. Klasična mehanika in klasična elektrodinamika namreč nista mogli pojasniti vseh pojavov na atomski ravni, njegova kvantna hipoteza pa je odprla pot razvoju kvantne mehanike. Ta danes omogoča razumevanje strukture atomov, lastnosti svetlobe in delovanja polprevodnikov, laserjev ter številnih drugih pojavov.^[7][8]

Planck se je rodil v Kielu kot šesti otrok Juliusa Wilhelma Plancka, profesorja ustavnega prava na Univerzi v Kielu, in Emme Patzig. Izhajal je iz švabske akademske družine, v kateri je bilo več uglednih teologov in pravnikov. Njegov dedek in pradedek sta bila profesorja teologije v Göttingenu. Leta 1867 se je družina preselila v München, kjer je Planck obiskoval Maximilianovo gimnazijo. Tam se je posvečal predvsem matematiki, fiziki in glasbi. Pozneje se je odločil za znanstveno kariero, vendar je glasba vse življenje ostala pomemben del njegovega osebnega življenja.^{[8][9][10][11]}

Leta 1874 je Planck začel študirati na Univerzi v Münchnu, v študijskem letu 1877–1878 pa je študij nadaljeval na Univerzi v Berlinu. Tam sta bila med njegovimi profesorji tudi Gustav Kirchhoff in Hermann von Helmholtz, dva najuglednejša fizika tistega časa. Julija 1879 je na Univerzi v Münchnu doktoriral z disertacijo o drugem zakonu termodinamike. Ta tema je zaznamovala njegovo zgodnje znanstveno delo in postala pomembno izhodišče za njegova poznejša raziskovanja, ki so ga pripeljala do uvedbe kvanta delovanja.

Po doktoratu je Planck med letoma 1880 in 1885 deloval kot privatni docent na Univerzi v Münchnu. Leta 1885 je postal izredni profesor teoretične fizike na Univerzi v Kielu, kjer je poučeval do leta 1889. Istega leta je nasledil Gustava Kirchhoffa na mestu profesorja na Univerzi v Berlinu, kjer je ostal do upokojitve leta 1926. V Berlinu se je uveljavil kot ena najvplivnejših osebnosti nemške teoretične fizike ter pomembno vplival na razvoj številnih mladih raziskovalcev. Leta 1894 je postal član Pruske akademije znanosti, leta 1912 pa njen stalni sekretar. Leta 1913 je bil imenovan za rektorja Univerze v Berlinu, leta 1915 pa je prejel ugledno prusko odlikovanje Pour le Mérite za znanost in umetnost.^[9][11][12]

Planckova zgodnja raziskovanja so bila osredotočena na termodinamiko, zlasti na drugi zakon termodinamike in pojem entropije. Objavljal je znanstvena dela o entropiji, termoelektričnih pojavih in teoriji razredčenih raztopin. Posebej ga je zanimalo sevanje, ki ga je preučeval kot elektromagnetni pojav. Ta raziskovanja so ga postopoma privedla do proučevanja porazdelitve energije v spektru sevanja črnega telesa, kar je postalo temelj njegovega najpomembnejšega znanstvenega odkritja in začetka kvantne teorije.^[12]

Črno telo je idealizirano telo, ki absorbira vse vpadno elektromagnetno sevanje in pri določeni temperaturi oddaja sevanje z značilno spektralno porazdelitvijo. Klasična fizika ni znala pojasniti izmerjenega spektra sevanja črnega telesa. Zlasti pri visokih frekvencah je napovedovala neskončno intenziteto sevanja, kar je postalo znano kot »ultravijolična katastrofa«. Planck si je prizadeval najti matematično formulo, ki bi se ujemala z eksperimentalnimi podatki. Oktobra 1900 je na zasedanju Nemškega fizikalnega društva predstavil novo formulo za porazdelitev energije v spektru sevanja črnega telesa, ki se je zelo dobro ujemala z meritvami.^[8][10]

Planck je Nobelovo nagrado za fiziko prejel za leto 1918, vendar mu je bila fizično izročena šele leta 1919. Nagrado so mu podelili »za zasluge, ki jih je prispeval k napredku fizike z odkritjem energijskih kvantov«. Nagrada mu ni bila podeljena že leta 1918, saj Nobelov odbor takrat ni ocenil, da katera od nominacij izpolnjuje merila, določena v oporoki Alfreda Nobela, zato so podelitev nagrade za to leto preložili na naslednje leto.^[7]

Planck je imel pomembno vlogo v nemški znanstveni skupnosti. Leta 1905 je postal predsednik Nemškega fizikalnega društva, leta 1921 pa je prevzel predsedstvo Družbe nemških raziskovalcev in zdravnikov. Leta 1930, pri 72 letih, je postal predsednik Družbe cesarja Viljema (Kaiser-Wilhelm-Gesellschaft, KWG), osrednje nemške organizacije za znanstveno raziskovanje. To funkcijo je opravljal do leta 1937, ko je odstopil s položaja.^[9][8]

Planck se je leta 1885 poročil z Marie Merck, prijateljico iz otroštva in hčerko bančnika. V zakonu so se jima rodili štirje otroci. Marie je umrla leta 1909. Pozneje se je Planck ponovno poročil. Njegovo osebno življenje so zaznamovale tudi hude tragedije. Med prvo svetovno vojno je izgubil sina, v obdobju nacističnega režima pa so ga prizadele še druge osebne izgube, ki so močno zaznamovale njegova poznejša leta.^[9][11]