Mazu
| Mazu | |
|---|---|
Boginja morja, nebeška soproga | |
| Pripadnik Nesmrtniki Vodne palače (水闕仙班) | |
Lesen kip boginje Mazu iz 19. stoletja, Fieldov prirodoslovni muzej | |
| Druga imena | Lin Mo |
| Simboli | Žezlo Ruyi Zlati osebni pečat Poe Biser Palačna svetilka Jadro iz žada Igla za tkanje Lupina morskega polža Zlato sidro |
| Spol | ženska |
| Temple | Mazujin tempelj |
| Osebne informacije | |
| Rojstvo | Lin Mo 21. april 960 Otok Meidžov, okrožje Putian, dinastija Song |
| Smrt | 4. oktober 987 otok Nangan, okrožje Lienčang, dinastija Song |
| Starši | Lin Juan (oče) gospa Vang (mati) |
| Mazu | |||||||||||||||||||||||||||||
| Kitajsko ime | |||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Tradicionalno kitajsko | 媽祖 | ||||||||||||||||||||||||||||
| Poenostavljeno kitajsko | 妈祖 | ||||||||||||||||||||||||||||
| Dobesedni pomen | "Mother Ancestor" | ||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||
| Lin Moniang | |||||||||||||||||||||||||||||
| Kitajsko | 林默娘 | ||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||
| Japonsko ime | |||||||||||||||||||||||||||||
| Kandži | 媽祖 | ||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||
| Mazu Belief and Customs | |
|---|---|
| Država | LR Kitajska |
| Referenca | 227 |
| Regija | Azija in Pacifik |
| Zgodovina | |
| Vpis | 2009 (4. zasedanje) |
| Seznam | Representative |
UNESCO Cultural Heritage | |
Mazu (ali Matsu) je boginja morja v kitajski ljudski veri, kitajskem budizmu, konfucijanstvu in taoizmu. Znana je tudi pod številnimi drugimi imeni in nazivi. Mazu je pobóžantvena oblika Lin Moniang (kitajsko: 林默娘; pinjin: Lín Mòniáng; Pe̍h-ōe-jī: Lîm Be̍k-niû / Lîm Bia̍k-niû / Lîm Be̍k-niô͘), šamanke iz province Fudžjan, ki naj bi živela v poznem 10. stoletju.[1] Po smrti so jo začeli častiti kot zavetnico kitajskih pomorščakov, vključno z ribiči in mornarji.
Čaščenje te boginje se je razširilo po kitajskih obalnih območjih in med čezmorskimi kitajskimi skupnostmi v Jugovzhodni Aziji, kjer so nekateri templji, posvečeni Mazu, povezani s slavnimi tajvanskimi templji. Tradicionalno je veljalo prepričanje, da Mazu tava po morjih in s čudežnimi posegi varuje svoje vernike. V sodobnem času pa se je njeno čaščenje razširilo onkraj morskih prostranstev in velja za Kraljico nebes.
Čaščenje Mazu je na Tajvanu razširjeno, saj so bili številni zgodnji kitajski naseljenci na otoku pripadniki ljudstva Hoklo iz province Fudžjan. Praznovanje v njeno čast je na Tajvanu pomemben dogodek, največja slavja pa potekajo v njenih templjih v mestih Dajia in Beigang ter v njuni okolici.
Imena in nazivi
[uredi | uredi kodo]Poleg imena Mazu [2][3] oziroma Ma-tsu, kar pomeni »materinska prednica«[4] »mati«,[5] »babica« ali »stara mati«,[6] se Lin Moniang časti tudi pod drugimi imeni in nazivi:
- Mazupo [7][2] (妈祖婆; 媽祖婆; 'babica Mazu') oziroma Ma Cho Po v jeziku hokkien; priljubljeno ime v provinci Fudžjan[7][2]
- A-Ma (tudi zapisano kot Predloga:Zhp); priljubljeno ime v Macau[8]
- Linghui Furen[7] (»Gospa čudežne milosti«); uradni naziv, podeljen leta 1156.[7][9]
- Linghui Fei[7] (»Princesa božanske milosti«), uradni naziv, podeljen leta 1192.[7]
- Tianfei (»Nebesna princesa«, kitajščina wu: Thi-fi),[2][10] s polnim nazivom Huguo Mingzhu Tianfei[7] (»Nebesna princesa, ki varuje državo in jo razsvetljuje«), uradni naziv, podeljen leta 1281.[7][11]
- Huguo Bimin Miaoling Zhaoying Hongren Puji Tianfei (»Nebesna princesa, ki varuje državo in ščiti ljudstvo; z izjemno duhovno močjo, sijajnim odzivom, velikodušno dobroto in univerzalnim odrešenjem«), uradni naziv, podeljen leta 1409.[9]
- Tianhou ali Tianhou Shengmu (naziv, ki se uporablja predvsem na celinski Kitajskem, v Hongkongu in Vietnamu), v kantonščini imenovana tudi Tin Hau, v kitajščini min Thean Hou in v vietnamščini Thiên Hậu (天后; 'Nebesna kraljica/cesarica'),[3] uradni naziv, podeljen leta 1683.[11]
- Tianshang Shengmu (»Sveta nebesna mati«; naziv, ki se uporablja predvsem na Tajvanu)[11]
- {{zhp|p=Tongxian Lingnü (通賢靈女 – »Vredna in učinkovita gospa«)[12]
- Shennü (神女 – »Božanska ženska«)[13]
- Zhaoxiao Chunzheng Fuji Ganying Shengfei[7] (»Sveta princesa jasne pobožnosti, čiste vere in blagodejnega odziva«) – uradni naziv, podeljen v času vladavine cesarja Hongwuja iz dinastije Ming.[7]
- Gupozu (姑婆祖 – »prateta«) – neuradni naziv, ki ga uporabljajo potomci s priimkom Lin (林), saj si z njo delijo ta priimek.
Čeprav številni templji, posvečeni Mazu, častijo njena naziva Tianhou in Tianfei, je v nujnih primerih veljalo za običaj, da se ji verniki pod tema imenoma niso molili. Verjeli so namreč, da bi se Mazu ob omembi katerega od njenih uradnih nazivov morda počutila dolžno, da se uredi in obleče v skladu s svojim visokim položajem, preden bi sprejela prošnjo. Veljalo je, da so bile molitve, v katerih so jo naslavljali z imenom Mazu, uslišane hitreje.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]
O zgodovinski osebnosti Lin Moniang je znanega zelo malo.[4] Po vsej verjetnosti je bila šamanka[1][14] iz majhne ribiške vasice na otoku Meidžov – ki je bil del okrožja Putian v provinci Fudžjan[7] – in je živela v poznem 10. stoletju. Verjetno ni živela na samem otoku, temveč na bližnji celini.[15][a] V tistem obdobju je bil Fudžjan močno posinificiran zaradi prihoda beguncev, ki so bežali pred vpadi na območje severne Kitajske; pojavila se je domneva, da je kult boginje Mazu predstavljal zlitje kitajske in lokalne domorodne kulture.[17] Najzgodnejši zapis o njenem kultu izvira iz obdobja dve stoletji pozneje – gre za napis iz leta 1150, ki navaja, da je »lahko napovedala človekovo srečo in nesrečo« ter da so ji »po smrti ljudje na njenem domačem otoku postavili tempelj«.
Legenda
[uredi | uredi kodo]
Legende o življenju Lin Moniang so se v veliki meri oblikovale do 12. stoletja.
Veljalo je, da se je rodila v času vladavine vojskovodje Liu Congšjiaa (umrl leta 962) iz Čuandžova, v kraljestvu Min;[4] ta podatek se je sčasoma izoblikoval v natančen datum: 23. dan tretjega meseca kitajskega lunarnega koledarja[12][b] leta 960 n. št., v prvem letu dinastije Song.[c] Delo iz poznega obdobja dinastije Ming z naslovom Velika zbirka o izvoru in razvoju treh naukov ter raziskavah o božanskem (Great Collection of the Three Teachings' Origin and Development and Research into the Divine) je njen datum rojstva postavilo precej prej, v leto 742.[20]
Zgodnji viri jo omenjajo kot »gospodično Lin«. Njeno osebno ime Mo (»tiha«)[21] oziroma Moniang (»tiho dekle«) se je pojavilo kasneje. Pravijo, da so ji to ime nadeli, ker ob rojstvu[5] ali v prvem mesecu po njem ni jokala. Tudi pri štirih letih je bila še vedno tiha in zamišljena deklica.[21] Veljala je za šesto ali sedmo hčer Lin Juana (林願). Danes se ga običajno spominjamo kot enega od lokalnih ribičev, čeprav ga je izdaja dela Zapisi o raziskavah o božanskem (Records of Research into the Divine) iz leta 1593 navajala kot glavnega vojaškega inšpektorja v mestu Putian.[11] Družina je bila v svoji vasi priljubljena in pripravljena pomagati drugim.
Poznejše legende, katerih namen je bil utemeljiti prisotnost boginje Mazu v budističnih templjih, so pripovedovale, da sta njena starša molila k boginji Guanjin za sina, a sta dobila še eno hčer. Po eni od različic je mati sanjala, da ji je Guanjin podarila čarobno tableto za zanositev in se zbudila s to tableto v roki. Mazu se ni rodila na običajen način, temveč je ob rojstvu iz materinega telesa izstrelila v obliki dišečega bliska rdeče svetlobe.[21] Veljalo je, da je bila Mazu še posebej predana boginji Guanjin oziroma da je bila celo njena utelešena oblika.[22][23] Pravijo, da je Mazu kot otrok ob obisku templja povsem prevzel kip božanstva Guanjin, nakar je postala goreča budistka.
Danes pogosto velja prepričanje, da je preučevala versko literaturo[24] in do osmega leta osvojila Konfucijeva dela, do enajstega pa še glavne budistične sutre.[6] V delu Zapis o čudežih Nebeške princese (天妃顯聖錄; 天妃显圣录; Tiānfēi Xiǎnshèng Lù), ki sta ga zbrala njena domnevna potomca Lin Jaoju (林堯俞; 林尧俞; Lín Yáoyú; deloval ok. 1589) in Lin Linchang (林麟焻; Lín Línchàng; deloval ok. 1670), je navedeno, da jo je še v otroštvu obiskal taoistični mojster (drugje omenjen kot budistični menih) po imenu Šuantong (玄通; Xuántōng) in v njej prepoznal budovsko naravo. Do trinajstega leta je osvojila knjigo naukov, ki ji jo je zapustil (玄微袐法; Xuánwēi Bìfǎ), ter pridobila sposobnost videvanja prihodnosti in duhovnega obiskovanja krajev brez fizičnega potovanja.[21]
Lahko se je prikazala tudi na daljavo in to moč izkoriščala za obiskovanje vrtov na okoliškem podeželju, čeprav je lastnike vedno prosila za dovoljenje, preden je nabrala cvetje in ga odnesla domov. Čeprav je začela plavati šele pri razmeroma poznih 15 letih, je v tem kmalu postala izjemno vešča. Pravijo, da je v rdečih oblačilih stala na obali in usmerjala ribiške čolne domov, ne glede na hudo ali nevarno vreme. Pri šestnajstih letih je ob vodnjaku srečala taoističnega nesmrtnika in prejela amulet[9] oziroma dve bronasti ploščici; te je prevedla oziroma uporabila za izganjanje demonov, zdravljenje bolnikov[6] in preprečevanje nesreč. V času suše naj bi priklicala dež.
Osrednja legenda o Mazu govori o tem, kako je rešila enega ali več družinskih članov, ko so jih na odprtem morju ujeli tajfuni – običajno se to postavlja v čas, ko je bila stara 16 let.[24] Legenda se pojavlja v različnih oblikah. Po eni od njih so se ženske doma bale, da sta se Lin Juan in njegov sin izgubila, medtem ko je Mazu med tkanjem na statvah padla v trans. Njena duhovna moč je začela reševati moške pred utopitvijo, a jo je mati prebudila, zaradi česar ji je brat zdrsnil v morje. Oče se je vrnil in vaščanom pripovedoval o čudežu. Ta različica zgodbe je ohranjena na stenskih poslikavah v kraju Fengtin v provinci Fudžjan.[23]
Ena od različic pravi, da so bili bratje rešeni, oče pa je izgubil življenje. Nato je tri dni in noči iskala njegovo truplo, preden ga je našla. Po drugi različici so se vsi moški varno vrnili. Spet druga pravi, da je Mazu molila k boginji Guanjin, oziroma da je spala in svoji družini pomagala v sanjah.[22] Obstaja tudi različica, po kateri so na čolnih pluli njeni štirje bratje; rešila je tri, tako da je njihove čolne povezala med seboj, najstarejši brat pa je umrl zaradi vmešavanja staršev, ki so njen trans zamenjali za napad bolezni in jo prebudili.
V starejših zapisih piše, da je Mazu umrla neporočena pri 27 ali 28 letih. Njeno celibatno življenje so včasih pripisovali zaobljubi, ki jo je dala po tem, ko je na morju izgubila brata. Datum njene smrti je sčasoma postal datum praznika dvojne devetice leta 987,[25] pri čemer je bila po zahodnem štetju stara 27 let, po tradicionalnem kitajskem pa 28. Veljalo je, da je umrla med meditacijo. Po nekaterih pripovedih ni umrla, temveč se je sama povzpela na goro in v žarku močne svetlobe kot boginja odšla v nebesa. Po drugih različicah je umrla, ko je nasprotovala neželeni zaroki. Spet druge viri navajajo, da je umrla pri 16 letih; utonila naj bi, potem ko je izčrpala moči pri neuspešnem iskanju izgubljenega očeta, kar poudarja njeno hčerinsko vdanost. Njeno truplo je nato naplavilo na otok Nangan, kjer je grob, za katerega velja, da je njen.
Miti
[uredi | uredi kodo]Poleg legend o njenem zemeljskem življenju Mazu nastopa tudi v številnih kitajskih mitih:
- V enem od njih sta se vanjo zaljubila demona Čianlijan (»Oko, ki vidi tisoč milj daleč«) in Šunfeng'er (»Uho, ki sliši z vetrom«); obljubila je, da se bo poročila s tistim, ki jo bo premagal v boju. S svojimi veščinami borilnih veščin pa je oba ukrotila in ju – potem ko so postali prijatelji – najela kot svoja generala varuha.[26]
- V knjigi iz taoističnega kanona (Tàishàng Lǎojūn Shuō Tiānfēi Jiùkǔ Língyàn Jīng) je »Žadna devica čudovitih dejanj« (Miàoxíng Yùnǚ) zvezda iz ozvezdja Veliki voz, ki jo je na zemljo prinesel Laojun – božanska podoba Laozi-ja –, da bi pokazal sočutje do tistih, ki bi se lahko izgubili na morju. Utelešena kot Mazu priseže, da ne bo le varovala mornarjev, temveč tudi bdela nad vsemi vidiki življenja in smrti ter pomagala vsakomur, ki bi jo poklical na pomoč.
Zapuščina
[uredi | uredi kodo]Čaščenje
[uredi | uredi kodo]Čaščenje Mazu je prvič zabeleženo v pesmi Huanga Gongduja iz okoli leta 1140 z naslovom »O svetišču Gladkega prehoda« (順濟廟; 顺济庙; Shùnjì Miào)[27]; avtor jo je v njej opisal kot preprosto in zavedeno šamanko, katere trajni vpliv je bil nerazložljiv. Zapisal je, da so njeni verniki plesali in peli skupaj ter v družbi svojih otrok.[28] Kmalu zatem, leta 1150, je Liao Pengfei v vasi Ninghai (danes vas Čjaodov) v okrožju Putian zapisal besedilo, ki je bilo do nje bolj spoštljivo.[d] V njem je navedeno, da so ji ljudje po smrti postavili tempelj na njenem domačem otoku in da je bil tempelj (聖墩廟; 圣墩庙; Šèngdūn Miào) (Tempelj svetega griča) zgrajen leta 1086, potem ko so prebivalci Ninghaia opazili, da ta žari, odkrili čudežen star splav (ali štor)[29] ter imeli videnje »boginje z Meidžova«.[27][e]
Cesar Huizong iz dinastije Song je to svetišče leta 1123 preimenoval v Tempelj gladkega prehoda (Šùndžì Miào). To je storil, potem ko je bil njegov odposlanec Lu Jundi leto poprej med neurjem čudežno rešen; Lu je bil takrat na uradni misiji, katere namen je bil izkazati spoštovanje dvoru kraljestva Gorjeo ob smrti kralja Jejonga ter v imenu cesarja potrditi naslednika Injonga, s čimer bi nadomestili dinastijo Liao kot formalne suzerene.[32]
Čaščenje boginje se je nato razširilo: delo Putian Biši avtorja Li Džunfuja iz začetka 13. stoletja omenja templje na otoku Meidžov ter v krajih Čjaodou, Džjangkou in Baihu. Do leta 1257 je Liu Kezhuang zabeležil, da imajo vsa »velika trška naselja in majhne vasi« v Putianu svetišča, posvečena »princesi«, ter da se je čaščenje razširilo tudi južneje, do kraja Fengting. Do konca dinastije Song je obstajalo vsaj 31 templjev, posvečenih Mazu, ki so segali vse do Šanghaja na severu in Guangdžova na jugu. Moč boginje, ki se je sicer kazala že v preteklosti, se je v sedanji generaciji razodela v vsej svoji mogočnosti. Sredi razburkanega morja se je med silovitim viharjem na vrhu jambora nenadoma zasvetila božanska svetilka; takoj ko se je prikazala ta čudežna luč, je nevarnost izginila, zato so se ljudje tudi ob grožnji prevrnitve ladje počutili varne in brez razloga za strah.
S širjenjem mazuizma je ta začel vpijati kulta drugih lokalnih šamank, kot sta bili preostali dve izmed »treh princes« iz Šjanjouja, ter celo nekaterih manjših pomorskih in kmetijskih božanstev, vključno z Liu Mianom] in Džangom, »nebeškim učiteljem«.[33] Do 12. stoletja je boginja že postala zaščitnica prebivalcev Čjaodouja v času suše, poplav, epidemij, piratskih napadov ali roparskih pohodov. Varovala je ženske med porodom in pomagala pri spočetju.
Kot zavetnica morij je bila boginja tista, katere templje so kitajski priseljenci v tujini gradili med prvimi, saj so se ji tako zahvaljevali za varno potovanje. Kljub svoji islamski vzgoji je admiral in raziskovalec iz dinastije Ming, Dženg He, pripisal zasluge za zaščito na enem od svojih potovanj prav Mazu, kar je leta 1409 privedlo do podelitve novega naziva boginji: »Nebeška soproga za odrešenje vsega sveta«.[34] Dženg je podpiral templje boginje Mazu v Nankingu in prepričal cesarja Jongleja, naj zgradi mestno palačo Tianfei; zaradi cesarske podpore in ugledne lege v južni prestolnici cesarstva je bil ta tempelj dolgo časa največje in najpomembnejše središče mazuizma na Kitajskem.
V času odpora dinastije Južni Ming proti dinastiji Čing so boginji Mazu pripisovali zasluge za pomoč vojski Košingae pri zavzetju Tajvana, ki je bil dotlej pod nizozemsko oblastjo. Kasneje so ji pripisovali, da je osebno pomagala nekaterim možem Ši Langa pri porazu Liu Guošuana pri Penghuju leta 1683; ta dogodek je pomenil konec neodvisnega kraljestva Košingovih potomcev in prehod Tajvana pod nadzor dinastije Čing. Palačo princa Zhu Shuguija iz dinastije Ming so preuredili v tempelj Grand Matsu v Tainanu; to je bil prvi tempelj, ki je nosil njen novi naziv »Nebesna cesarica«.
V poznem cesarskem obdobju Kitajske so mornarji pogosto nosili s seboj podobe Mazu, da bi si zagotovili varno plovbo. Nekateri čolni imajo na premcu še vedno majhna svetišča. Amuleti z njeno podobo se uporabljajo tudi v zdravilne namene, denimo kot mazila za žulje na nogah.[35] Še v 19. stoletju je vlada dinastije Čing njeni božanski intervenciji uradno pripisala zasluge za zmago nad Francozi v okrožju Tamsui leta 1884 (med kitajsko-francosko vojno) in posebej počastila tamkajšnji tempelj, posvečen njej, ki je med boji služil kot poveljniški štab generala Sun Kaihue. Ko so ameriške sile med drugo svetovno vojno bombardirale Tajvan, naj bi Mazu prestrezala bombe in varovala prebivalstvo.[36]
Danes se Mazuizem prakticira v približno 1500 templjih v 26 državah po svetu, predvsem v sinosferi ali v skupnostih kitajskih izseljencev, na primer na Filipinih, kjer prevladujejo pripadniki etnične skupine Hokkien. Od teh templjev jih je skoraj 1000 na Tajvanu,[37] kar predstavlja podvojitev števila 509 templjev, zabeleženih leta 1980, in več kot dvanajstkratno povečanje v primerjavi s številom, zabeleženim pred letom 1911. Ti templji so običajno registrirani kot taoistični, čeprav nekateri veljajo za budistične.
V Hongkongu je več kot 90 templjev, posvečenih boginji Mazu. Na celinski Kitajski je mazuizem uradno opredeljen kot kult zunaj budizma in taoizma, čeprav številni budistični, konfucijanski in taoistični templji vključujejo svetišča, posvečena njej. Čaščenje boginje je na splošno dovoljeno, vendar ni spodbujano; večina ohranjenih templjev je skoncentriranih okoli mesta Putian v provinci Fudžjan. Vključno z dvajsetimi templji na otoku Meidžov jih je v tej prefekturi več kot sto, še 70 pa jih je drugod po provinci, večinoma v naseljih vzdolž obale. Več kot 40 templjev je v provincah Guangdong in Hainan ter več kot 30 v provincah Džedžjang in Džjangsu, vendar se številni zgodovinski templji danes obravnavajo kot muzeji, z njimi pa upravljajo lokalni parki ali kulturne ustanove.[38]
Od začetka 2000-ih let so dovoljena romanja s Tajvana v templje v provinci Fudžjan, zlasti v tempelj v kraju Jongčun, kjer je bilo tajvanskemu templju Šjngang Mazu dovoljeno odpreti podružnični tempelj.
Zvezna država Sabah je uradno začela velik projekt izgradnje najvišjega kipa boginje Mazu na svetu na lokaciji Tanjung Simpang Mengajau v Kudatu na otoku Borneo. Kip naj bi bil visok kot desetnadstropna stavba, vendar je bil projekt opuščen zaradi protestov muslimanov v Sabahu in političnega vmešavanja.[39]
Med neuradna romarska središča za vernike boginje Mazu spadajo otok Meidžov, tempelj Dženlan v mestu Taičung na Tajvanu in tempelj Šjanliang v pristanišču Šjanliang v mestu Putian. Tempelj Šjanliang skupaj z otokom Meidžov velja za najbolj sveti kraj, povezan z boginjo Mazu, saj naj bi do njene smrti prišlo prav na obali pristanišča Šjanliang. Vsako leto oktobra poteka slovesnost, ki se je udeležijo romarji iz različnih kitajskih provinc in s Tajvana, v spomin na ta legendarni dogodek.[38]
- Kip boginje Mazu v templju Heavenly Queen v Footscrayu, Victoria
- Tempelj Guandu v okrožju Beitou, Tajpej, Tajvan
- Tempelj Tianhou v Tiandžinu, Kitajska. Najsevernejši tempelj boginje Mazu na Kitajskem
- Tempelj Sančong Ji Tian v okrožju Sančong, New Taipei, Tajvan
- Tempelj Thean Hou v Kuala Lumpurju, Malezija
- Kip boginje Mazu (v sredini), ki drži svetilko in obredno žezlo ruji, v mestu Veihai
- Notranji oltar templja Jokohama Masobjō (posvečenega boginji Mazu) na Japonskem
Romarja
[uredi | uredi kodo]Osrednji tempeljski praznik v mazuizmu je tradicionalni rojstni dan Lin Moniang, ki se praznuje 23. dan tretjega meseca kitajskega lunarnega koledarja. Na Tajvanu v njeno čast potekata dve veliki romarji: romanje Dadžia Mazu in romanje Baišatun Mazu. Pri obeh dogodkih romarji prehodijo več kot 300 kilometrov, medtem ko nosijo nosilnico s kipi boginje med dvema templjema.[40][41] Še en pomemben praznik je povezan s templjem Tianhou v Lukangu.[42] Odvisno od leta lahko praznik boginje Mazu pade v čas od sredine aprila do sredine maja.[43]
Praznujejo tudi obletnico njene smrti oziroma domnevnega vnebovzetja, običajno na praznik dvojne devetice (deveti dan devetega meseca lunarnega koledarja).
Uporaba v diskurzu in politiki Komunistične partije
[uredi | uredi kodo]Oddelek za delo enotne fronte pri Centralnem komiteju Komunistične partije Kitajske (KPK) je boginjo Mazu izkoristil kot sredstvo za zagovarjanje kitajske združitve.[44][45][46][47][48] Po besedah akademika Chang Kuei-mina z Nacionalne tajvanske univerze je KPK »ustvarila pripoved, da je zagovornica kitajske ljudske vere« in Mazu je postala del te pripovedi. Leta 2011 je generalni sekretar KPK Ši Džinping naročil kadrom, naj v celoti izkoristijo Mazu za prizadevanja za kitajsko združitev. Templji na Tajvanu, zlasti na podeželju, so bili glavne tarče operacij vplivanja, saj so stičišča uglednih lokalnih osebnosti, finančne donacije templjem pa ostajajo neregulirane.[49][50][51] Skupine, povezane z enotno fronto, so financirale plačana potovanja Tajvancev v templje, posvečene boginji Mazu, v provinci Fudžjan.[52]
V umetnosti
[uredi | uredi kodo]Po smrti se je Mazu ohranila v spominu kot mlada ženska, ki je med potovanjem po morjih nosila rdečo obleko.[7] V verski ikonografiji je običajno upodobljena v cesarskih oblačilih ter z atributi, kot sta obredna ploščica hu in cesarska kapa z ravnim vrhom (冕冠; mian'guan), s katere spredaj in zadaj visijo vrste kroglic (liu).[53] Njeni templji so običajno varovani z božanstvi vrat, znanima kot Čianlijan kitajsko: 千里眼; pinjin: Qianliyan in Šunfeng'er kitajsko: 順風耳; pinjin: Shunfeng'er. Njuna zunanja podoba se razlikuje, a pogosto sta upodobljena kot demona: Čianlijan je rdeč, z dvema rogovoma in očesoma iz rumenih safirjev, Šunfeng'er pa zelen, z enim rogom in očesoma iz rubinov.[26]
Lin Moniang (2000), manjša televizijska serija iz province Fudžjan, je bila dramatizacija življenja boginje Mazu v času, ko je bila še smrtnica. Film Mazu (海之傳說媽祖, 2007) je bil tajvanski celovečerni animirani film studia Chinese Cartoon Production Co., ki je prikazoval njeno življenje v vlogi šamanke in boginje. Vodja produkcije Teng Čiao je priznal, da je bil film za domači trg le omejeno zanimiv: »Če bi bili mladi naša glavna ciljna publika, zgodbe o Mazu sploh ne bi pripovedovali, saj jih starodavna legenda ne zanima nujno, prav tako pa niso posebej zvesti tajvanskim produkcijam.« Namesto tega velja, da »se ob pogledu na svetovne trge tuji kupci vedno sprašujejo, kaj lahko najbolje predstavlja Tajvan«. Film Mazu – z zgodbo o »čarobnem dekletu in dveh prikupnih spremljevalcih [božanstvih vrat Čianlijan in Šunfeng'er], obogateno z močnim lokalnim pridihom« – je bil tako zasnovan z namenom, da pritegne mednarodne trge, ki jih zanima Tajvan.[54]
Detajl slike iz 18. stoletja, ki prikazuje Mazu med reševanjem odprave dinastije Song v Gorjeo na odprtem morju leta 1123; slika je v muzeju Rijksmuseum na Nizozemskem. |
Kipi boginje Mazu iz zlata in žada v templju Nan-Tian v kraju Nanfang'ao (občina Su'ao, okrožje Jilan, Tajvan). |
Opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ She may have been born on the mainland as well.[16]
- ↑ This is sometimes mistakenly translated into English as "March 23", for example by Fuzhou University's overview of the Meizhou Temple.[18]
- ↑ The coincidence of the date, only attested in late sources, is often doubted by modern scholars such as Clark.[19]
- ↑ The inscription, entitled Predloga:Zhp, is preserved in a Li family genealogy (百塘李氏族譜; Baitang Lishi Zupu) and its legitimacy is sometimes questioned.[29] It was translated in its entirety into English by Klaas Ruitenbeek.[30]
- ↑ A similar story later circulated regarding the establishment of the temple at Fengting.[31]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- 1 2 Grydehøj, Adam (30. junij 2024). »The Goddess Mazu Has Many Homes: Place, Experience, and Autoethnographic Encounter With the Sacred«. Folk, Knowledge, Place. 1 (1). doi:10.24043/fkp.3.
- 1 2 3 4 Boltz (1986), str. 211
- 1 2 Irwin (1990), str. 62.
- 1 2 3 Clark (2007), str. 203
- 1 2 Yuan (2006), str. 122.
- 1 2 3 Giuffrida (2004).
- 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 Duyvendak (1938), str. 344.
- ↑ Bosco & Ho (1999), str. 9
- 1 2 3 Boltz (2008), str. 743
- ↑ Dreyer 2007, 148
- 1 2 3 4 Boltz (2008), str. 741
- 1 2 Soo (1990), str. 31.
- ↑ Clark (2007), str. 205
- ↑ Pettit, Jonathan E. E. (2016). »Celestial Masters: History and Ritual in Early Daoist Communities by Terry F. Kleeman«. Early Medieval China (v angleščini). 22 (1): 72–74. doi:10.1353/emc.2016.a943111. ISSN 1946-7842.
- ↑ Clark (2006), str. 224.
- ↑ Clark (2015), str. 126.
- ↑ Clark (2015), str. 131–2
- ↑ »Mazhu Temple in Meizhou«, Fujian Province, Fuzhou: Fuzhou University, 1999, arhivirano iz spletišča dne 18. februarja 2005
{{citat}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava). - ↑ Clark (2015), str. 130–1.
- ↑ Boltz (2008), str. 742.
- 1 2 3 4 Yuan (2006), str. 123.
- 1 2 Irwin (1990), str. 63.
- 1 2 Ruitenbeek (1999), str. 316.
- 1 2 Crook (2014), str. 32.
- ↑ Yuan (2006), str. 124.
- 1 2 Ruitenbeek (1999), str. 319.
- 1 2 Clark (2007), str. 204.
- ↑ Clark (2015), str. 129.
- 1 2 Clark (2015), str. 127.
- ↑ Ruitenbeek (1999), str. 312–5.
- ↑ Clark (2007), str. 207.
- ↑ Schottenhammer, Angela; in sod. (2006), The Perception of Maritime Space in Traditional Chinese Sources, East Asian Economic and Socio-cultural Studies: East Asian Maritime History, Vol. 2, Wiesbaden: Harrassowitz Verlag, str. 81.
- ↑ Clark (2007), str. 208.
- ↑ Smith, S. A. (2026). Communism in an Enchanted World: Chinese Folk Religion under Mao Zedong. Cambridge Studies in the History of the People's Republic of China series. New York: Cambridge University Press. ISBN 978-1-009-60093-4.
- ↑ Zhang (1993), str. 145.
- ↑ 臺灣歷史地圖 增訂版. [Taiwan Historical Maps, Expanded and Revised Edition] (v kitajščini). Taipei: National Museum of Taiwan History. februar 2018. str. 43. ISBN 978-986-05-5274-4.
馬祖來助戰{...}到了日治末期,美軍密集轟炸臺灣,則流傳馬祖顯靈接炸彈、護佑民眾的故事。
- ↑ Santiago, Erin de, »Mazu (Matsu), the Chinese Goddess of the Sea«, Things to Do, Viator, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2014, pridobljeno 23. septembra 2014.
- 1 2 Chang, Hsun (31. december 2017), »13. Multiple Religious and National Identities: Mazu Pilgrimages across the Taiwan Strait after 1987«, v Kuo, Cheng-tian (ur.), Religion and Nationalism in Chinese Societies, Amsterdam University Press, str. 373–396, doi:10.1515/9789048535057-015, ISBN 978-90-485-3505-7, JSTOR j.ctt1zkjzkd.17
- ↑ Lim Kit Siang (31. december 2007). »The Mazu statue controversy should not only be resolved at the negotiation table«. malaysia-today.net. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. avgusta 2014. Pridobljeno 21. septembra 2014.
- ↑ »Mazu Pilgrimage from Zhenlan Temple, Dajia«. Taiwan Gods. Ministry of the Interior. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. aprila 2021. Pridobljeno 5. junija 2021.
- ↑ »Baishatun Mazu Foot Pilgrimage«. Taiwan Gods. Ministry of the Interior. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. novembra 2022. Pridobljeno 5. junija 2021.
- ↑ Keeling, Stephen (2013), »Mazu's Birthday«, The Rough Guide to Taiwan, Rough Guides, ISBN 9781409350613.
- ↑ »Gregorian-Lunar Calendar Conversion Table«, Hong Kong Observatory, Hong Kong: Government of the Hong Kong Special Administrative Region, 2015, arhivirano iz spletišča dne 24. februarja 2011, pridobljeno 23. septembra 2021.
- ↑ Fong, Brian C.H.; Jieh-min, Wu; Nathan, Andrew J. (30. december 2020). »China's influence on Taiwan's religions«. V Fong, Brian C. H.; Wu, Jieh-min; Nathan, Andrew J. (ur.). China's influence and the Center-periphery Tug of War in Hong Kong, Taiwan and Indo-Pacific (v angleščini) (1 izd.). Abingdon, Oxon; New York, NY : Routledge, 2021.: Routledge. doi:10.4324/9781003088431-19. ISBN 978-1-003-08843-1. S2CID 229424691.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: lokacija (povezava) - ↑ »China hopes Mazu, a sea goddess, can help it win over Taiwan«. The Economist. 15. junij 2023. ISSN 0013-0613. Arhivirano iz spletišča dne 15. junija 2023. Pridobljeno 16. junija 2023.
Officials in Beijing hope Mazu will help them in a different way. The United Front Work Department, the Communist Party branch with the job of boosting China's influence abroad, views the goddess as a tool to win Taiwanese hearts and minds. Mazu—or Lin Moniang, as she was known before becoming a goddess—hailed from a small fishing village on the island of Meizhou in the province of Fujian. Today worshippers make pilgrimages to her ancestral temple there. That is useful to China, which has been supporting Mazu-related cultural exchanges with Taiwan since the late 1990s. Local offices of the United Front talk openly of using Mazu to "strengthen Taiwan's patriotic unification force". If they can turn Taiwan's love of Mazu into love of the motherland, that would make it easier to peacefully bring Taiwan back under the mainland's rule.
- ↑ »China's atheist Communist Party encourages folk religion«. The Economist. 19. september 2019. ISSN 0013-0613. Arhivirano iz spletišča dne 16. junija 2023. Pridobljeno 16. junija 2023.
In 2011 Mr Xi urged officials to "make full use" of Mazu to woo Taiwanese, most of whom have ancestral ties with the mainland.
- ↑ Groot, Gerry (24. september 2019). »The CCP's Grand United Front abroad«. Sinopsis (v ameriški angleščini). Charles University. Arhivirano iz spletišča dne 3. novembra 2019. Pridobljeno 2. julija 2023.
- ↑ 自由時報電子報 (3. maj 2023). 中共宮廟滲透 媽祖文化也成統戰工具 - 政治. Liberty Times (v kitajščini). Arhivirano iz spletišča dne 16. junija 2023. Pridobljeno 16. junija 2023.
- ↑ Pomfret, James; Lee, Yimou (21. december 2023). »China wields Mazu 'peace goddess' religion as weapon in Taiwan election«. Reuters. Pridobljeno 21. decembra 2023.
- ↑ Wong, Tessa; Chang, Joy (29. december 2023). »The worshippers caught between China and Taiwan«. BBC News (v britanski angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 30. decembra 2023. Pridobljeno 30. decembra 2023.
- ↑ »China targets Taiwan's temples, Matsu worshippers in influence ops«. Radio Free Asia. 10. januar 2024. Arhivirano iz spletišča dne 11. januarja 2024. Pridobljeno 11. januarja 2024.
- ↑ »China funding religious trips: intelligence source«. Taipei Times. 5. maj 2025. Pridobljeno 5. maja 2025.
- ↑ Ruitenbeek (1999), str. 318.
- ↑ Ho Yi, »The Good, the Bad, and the Divine«, Taipei Times, arhivirano iz spletišča dne 12. decembra 2021, pridobljeno 9. decembra 2005.
Literatura
[uredi | uredi kodo]- Boltz, Judith Magee (1986), »In Homage to T'ien-fei«, Journal of the American Oriental Society, vol. 106, Sinological Studies, str. 211–232, doi:10.2307/602373, JSTOR 602373.
- Bosco, Joseph; Ho, Puay-peng (1999), Temples of the Empress of Heaven, Hong Kong: Oxford University Press, ISBN 9780195903553
- Boltz, Judith Magee (2008), »Mazu«, The Encyclopedia of Taoism, vol. II, Abingdon: Routledge, str. 741–744, ISBN 9781135796341.
- Clark, Hugh R. (2006), »The Religious Culture of Southern Fujian, 750–1450: Preliminary Reflections on Contacts across a Maritime Frontier« (PDF), Asia Major, vol. XIX, Taipei: Institute of History and Philology, arhivirano (PDF) iz spletišča dne 26. novembra 2016, pridobljeno 28. novembra 2016.
- Clark, Hugh R. (2007), Portrait of a Community: Society, Culture, and the Structures of Kinship in the Mulan River Valley (Fujian) from the Late Tang through the Song, Hong Kong: Chinese University Press, ISBN 978-9629962272.
- Clark, Hugh R. (2015), »What Makes a Chinese God? or, What Makes a God Chinese?«, Imperial China and Its Southern Neighbors, Singapore: Institute of Southeast Asian Studies, str. 111–139, ISBN 9789814620536.
- Crook, Steven (2014), »Mazu«, Taiwan (2nd izd.), Chalfont St Peter: Bradt Travel Guides, str. 32–33, ISBN 9781841624976.
- Dreyer, Edward L. (2007), Zheng He: China and the Oceans in the Early Ming Dynasty, 1405–1433, New York: Pearson Longman, ISBN 9780321084439.
- Duyvendak, Jan Julius Lodewijk (1938), »The True Dates of the Chinese Maritime Expeditions in the Early Fifteenth Century«, T'oung Pao, vol. XXXIV, Brill, str. 341–413, doi:10.1163/156853238X00171, JSTOR 4527170.
- Giuffrida, Noelle (2004), »Tianhou«, Holy People of the World, vol. II, Santa Barbara: ABC Clio, ISBN 9781576073551.
- Irwin, Lee (1990), »Divinity and Salvation: The Great Goddesses of China«, Asian Folklore Studies, vol. 49, Nanzan University, str. 53–68, doi:10.2307/1177949, JSTOR 1177949.
- Ruitenbeek, Klaas (1999), »Mazu, Patroness of Sailors, in Chinese Pictorial Art«, Artibus Asiae, vol. 58, Artibus Asiae Publishers, str. 281–329, doi:10.2307/3250021, JSTOR 3250021.
- Shu, Tenjun (1996), Massō to Chūgoku no Minken Shinkō 媽祖と中國の民間信仰 (v japonščini), Tokyo: Heika Shuppansha, ISBN 9784892032745.
- Soo Khin Wah (1990), »The Cult of Mazu in Peninsular Malaysia«, The Preservation and Adaption of Tradition: Studies of Chinese Religious Expression in Southeast Asia, Contributions to Southeast Asian Ethnography, Columbus: OSU Department of Anthropology, str. 29–51, ISSN 0217-2992.
- Yuan Haiwang (2006), »Mazu, Mother Goddess of the Sea«, The Magic Lotus Lantern and Other Tales from the Han Chinese, World Folklore Series, Westport: Libraries Unlimited, ISBN 9781591582946.
- Zhang Xun (1993), Incense-Offering and Obtaining the Magical Power of Qi: The Mazu (Heavenly Mother) Pilgrimage in Taiwan (Thesis, Ph.D. in Anthropology), Berkeley: University of California, OCLC 31154698.