Pojdi na vsebino

Mezoameriška kronologija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Aztec calendar (Sunstone)
Aztec calendar (sunstone)

Mezoameriška kronologija deli zgodovino predšpanske Mezoamerike na več obdobij: paleoindijansko (od prve človeške naselitve do leta 3500 pr. n. št.), arhaično (pred letom 2600 pr. n. št.), predklasično ali formativno (2500 pr. n. št. – 250 n. št.), klasično (250–900 n. št.) in poklasično (900–1521 n. št.); sem sodita tudi kolonialno obdobje po stiku z Evropejci (1521–1821) ter postkolonialno obdobje oziroma čas po osamosvojitvi od Španije (1821–danes).

Raziskovalna periodizacija Mezoamerike temelji na arheoloških, etnozgodovinskih in sodobnih kulturnantropoloških raziskavah, ki segajo v začetek 20. stoletja. Arheologi, etnozgodovinarji, zgodovinarji in kulturni antropologi si še naprej prizadevajo za razvoj kulturnih zgodovin te regije.[1]

Pregled

[uredi | uredi kodo]

Paleoindijansko obdobje

[uredi | uredi kodo]

18.000–8.000 pr. n. št.

Paleoindijansko (ali litijsko) obdobje zajema čas od prvih sledi človeške prisotnosti v regiji – do katere je po mnenju mnogih prišlo prek Beringovega kopenskega mostu – pa vse do uveljavitve kmetijstva in drugih praks (npr. lončarstva, stalnih naselij) ter načinov preživetja, značilnih za protocivilizacije.[2] V Mezoameriki se konec te faze in prehod v naslednje, arhaično obdobje, običajno umeščata v čas med letoma 10.000 in 8.000 pr. n. št. Ta časovna opredelitev je zgolj približna, saj se lahko na različnih področjih in v posameznih strokovnih vejah uporabljajo drugačne časovnice.

Arhaično obdobje

[uredi | uredi kodo]

Pred letom 2600 pr. n. št.[3]

V arhaičnem obdobju se je v regiji razvilo kmetijstvo in nastale so stalne vasi. Proti koncu tega obdobja sta postala razširjena lončarstvo in tkanje na statvah, začele pa so se pojavljati tudi družbene delitve. V tem času so se uveljavile številne temeljne mezoameriške tehnologije, kot so brušenje kamna, vrtanje, lončarstvo itd.

Predklasično obdobje ali formativno obdobje

[uredi | uredi kodo]

2000 pr. n. št. – 250 n. št.[4]

Olmecška kamnita maska

V predklasičnem oziroma formativnem obdobju so se razvili obsežna obredna arhitektura, pisava, mesta in države. Številne značilnosti mezoameriške civilizacije izvirajo iz tega obdobja, vključno s prevlado koruze, gradnjo piramid, človeškim žrtvovanjem, čaščenjem jaguarja, zapletenim koledarjem in številnimi božanstvi.[5]

Južna stran piramide v La Venti, Mehika

Olmecška civilizacija se je razvila in cvetela na najdiščih, kot sta La Venta in San Lorenzo Tenochtitlán; kasneje jo je med letoma 300 in 250 pr. n. št. nasledila kultura epi-olmekov. Civilizacija Zapotekov je nastala v dolini Oaxaca, civilizacija Teotihuacana pa v Mehiški planoti. Civilizacija Majev se je začela razvijati v kotlini Mirador (v današnji Gvatemali), kultura epi-olmekov pa na ožini Tehuantepec (v današnji zvezni državi Chiapas), od koder se je kasneje razširila v Gvatemalo in na polotok Jukatan.[6][7][8]

Zgradba 102 v Yarumeli

V Srednji Ameriki so bili prisotni določeni olmeški vplivi; izstopata arheološki najdišči Los Naranjos in Yarumela v Hondurasu, ki so ju zgradili predniki ljudstva Lenca in ki odražata arhitekturni vpliv te kulture na srednjeameriških tleh.[9][10] Poročali so tudi o drugih najdiščih z možnim olmecškim vplivom, na primer Puerto Escondido v dolini Sula blizu kraja La Lima ter Hato Viejo v departmaju Olancho, kjer so našli figurico iz jadeita, ki si deli številne značilnosti s tistimi, najdenimi v Mehiki.[11]

Klasično obdobje

[uredi | uredi kodo]

250–900 n. št.ref>McCafferty, Geoffrey G.; David Carrasco (2001). »Mesoamerican Chronology: Classic Period (250-900)«. The Oxford Encyclopedia of Mesoamerican Culture. 2: 243–248. ISBN 0-19-510815-9.</ref>

Rekonstrukcija templja Rosalila v Muzeju majevskega kiparstva v Hondurasu

V klasičnem obdobju so na območju Majev prevladovale številne neodvisne mestne države; hkrati so se začeli kazati zametki politične enotnosti v osrednji Mehiki in na polotoku Jukatan. Regionalne razlike med kulturami so postale bolj izrazite. Mestna država Teotihuacan je prevladovala na Mehiški planoti do začetka 8. stoletja, vendar je o politični ureditvi regije znanega le malo, saj prebivalci Teotihuacana niso zapustili pisnih virov. Mestna država Monte Albán je prevladovala v dolini Oaxaca do poznega klasičnega obdobja in za seboj pustila le malo zapisov v zapoteški pisavi, ki večinoma še vedno ni dešifrirana. V klasičnem obdobju so se razvile in razširile visoko razvite umetnostne zvrsti, kot so štukatura, arhitektura, reliefno kiparstvo, stensko slikarstvo, lončarstvo in obdelava poldragih kamnov.

Ruševine Tikala, Gvatemala

Na območju Majev so številne mestne države – med njimi Tikal, Uaxactun, Calakmul, Copán, Quiriguá, Palenque, Cobá in Caracol – dosegle svoj vrhunec, potem ko je to območje leta 378 n. št. po »prihodu« Siyaj Kʼakʼa prišlo pod močan vojaški vpliv Teotihuacana. Te politične tvorbe so bile praviloma neodvisne, čeprav so pogosto sklepale zavezništva in občasno druga drugo spremenile v vazalne države. Glavni konflikt tega obdobja so bile vojne med Tikalom in Calakmulom, ki so trajale več kot pol tisočletja. Te države so v času propada klasične majevske civilizacije začele nazadovati in bile sčasoma opuščene.

Postklasično obdobje

[uredi | uredi kodo]

900–1521 n. št.[12]

Upodobitev mesta Tenochtitlan, delo Diego Rivera

V postklasičnem obdobju so številna velika ljudstva in mesta iz klasične dobe propadla, čeprav so se nekatera ohranila – na primer v Oaxaci in Choluli ter med Maji na Jukatanu (npr. Chichen Itza in Uxmal). To obdobje pogosto povezujejo s povečanim kaosom in vojskovanjem.

Postklasično obdobje pogosto velja za čas kulturnega nazadovanja. Vendar pa je šlo tudi za čas tehnološkega napredka v arhitekturi, inženirstvu in orožarstvu. V uporabo je prišla metalurgija (uvedena okoli leta 800), sprva za izdelavo nakita in nekaterih orodij, v nekaj stoletjih pa so se razvile nove zlitine in tehnike. Postklasično obdobje je zaznamovalo hitro gibanje in rast prebivalstva – zlasti v osrednji Mehiki po letu 1200 – ter eksperimentiranje z načini vladanja. Na Jukatanu je na primer »dvojno vladanje« očitno nadomestilo bolj teokratske oblike oblasti iz klasične dobe, medtem ko so v večjem delu osrednje Mehike delovali oligarhični sveti. Prav tako se zdi, da so bogati pochteca (trgovski sloj) in vojaški redovi pridobili večjo moč, kot so je imeli v klasični dobi. To je nekaterim prebivalcem Mezoamerike omogočilo določeno stopnjo družbene mobilnosti.

Tolteki so v 9. in 10. stoletju nekaj časa prevladovali v osrednji Mehiki, nato pa je njihova država propadla. Severni Maji so bili nekaj časa združeni pod vodstvom mesta Mayapan. Območje Oaxace so v 11. in 12. stoletju za kratek čas združili miksteški vladarji.

Azteški imperij je nastal v začetku 15. stoletja in se zdel na poti k vzpostavitvi prevlade nad regijo Mehiške planote, kakršne ni bilo vse od časov Teotihuacána. Do 15. stoletja so majevsko »oživljanje« na Jukatanu in v južni Gvatemali ter razcvet azteškega imperializma očitno omogočili renesanso likovne umetnosti in znanosti. Med primere sodijo slog »Puebla-Mexica« v lončarstvu, ilustriranje kodeksov in izdelava zlatih predmetov, razcvet poezije ljudstva Nahua ter botanični inštituti, ki jih je ustanovila azteška elita.

Španija je bila prva evropska sila, ki je vzpostavila stik z Mezoameriko. Njeni konkvistadorji so s pomočjo številnih domorodnih zaveznikov osvojili Azteke.

Kolonialno obdobje

[uredi | uredi kodo]
Arheološko območje Tlatelolco; cerkev, postavljena na ruševinah, ponazarja prehod iz postklasičnega v kolonialno obdobje
Glavni članek: Španski imperij.

1521–1821 n. št.[13]

Kolonialno obdobje se je začelo s španskim osvajanjem (1519–1521), ki je končalo hegemonijo Azteškega imperija. To je bilo doseženo s strateškimi zavezništvi Špancev s sovražniki imperija – zlasti s Tlaxcalo, pa tudi s Huexotzincom, Xochimilcom in celo Texcocom, nekdanjim partnerjem v Azteški trojni zvezi.

Čeprav vsi deli Mezoamerike niso takoj prešli pod nadzor Španskega imperija, je poraz Aztekov pomenil dramatičen začetek neustavljivega procesa osvajanja in vključevanja v Mezoameriki, ki ga je Španija dokončala sredi 17. stoletja.

Staroselska ljudstva niso izginila, čeprav se je njihovo število v 16. stoletju močno zmanjšalo zaradi novih nalezljivih bolezni, ki so jih prinesli španski osvajalci; visoka smrtnost je bila posledica suženjskega dela in epidemij. Padec Tenochtitlana je pomenil začetek tristoletnega kolonialnega obdobja in uveljavitve španske oblasti.

Kronologija

[uredi | uredi kodo]
Obdobje Časovno obdobje Pomembne kulture, mesta
Povzetek kronologije in kultur Mezoamerike
Paleo-Indijansko 10.000–3500 pr. n. št. Honduras, Gvatemala, Belize, obsidian in piritne konice, Iztapan, arheološko najdišče Chantuto
Arhaično 3500–2000 pr. n. št. Kmetijska naselja, Tehuacán
Predklasično 2000 pr. n. št.–250 n. št. Neznana kultura v La Blanca in Ujuxte, kultura Monte Alto, kultura Mokaya
Zgodnje predklasično 2000–1000 pr. n. št. Olmeško območje: San Lorenzo Tenochtitlán; Osrednja Mehika: Chalcatzingo; Dolina Oaxaca: San José Mogote. Območje Majev: Nakbe, Cerros; Zahodna Mehika: Capacha
Srednje predklasično 950–400 pr. n. št. Olmeško območje: La Venta, Tres Zapotes; Območje Zoque: Chiapa de Corzo; Območje Majev: El Mirador, Izapa, Lamanai, Naj Tunich, Takalik Abaj, Kaminaljuyú, Uaxactun; Dolina Oaxaca: Monte Albán, Dainzú; Zahodna Mehika: Capacha
Pozno predklasično 400 pr. n. št.–250 n. št. Območje Zoque: Chiapa de Corzo; Majevsko območje: Kaminaljuyu, El Mirador, Uaxactun, Tikal, Edzná, Cival, San Bartolo, Altar de Sacrificios, Piedras Negras, Seibal, Rio Azul; Osrednja Mehika: Teotihuacan; Zalivska obala: Epi-olmeška kultura; Zahodna Mehika: Tradicija Teuchitlana, kultura jaškastih grobnic, Chupícuaro
Klasično 250–900 Klasični majevski centri, Teotihuacan, Zapotec
Zgodnje klasično obdobje 250–600 Majevsko območje: Caracol, Chunchucmil, Copán, Naranjo, Palenque, Quiriguá, Tikal, Uaxactun, Yaxha; Teologija vrhunec; Zapoteški vrhunec; Bajío vrhunec; Teuchitlanska tradicija
Pozno klasično 600–900 Majevsko območje: Uxmal, Toniná, Cobá, Xunantunich, Waka', Pusilhá, Xultún, Dos Pilas, Cancuén, Aguateca, La Blanca, Petén; Osrednja Mehika: Xochicalco, Cacaxtla, Cholula (mezoameriško najdišče); Zalivska obala: kultura El Tajín in klasična Veracruz
Terminal klasično 800–900/1000 Območje Majev: najdišča Puuc – Uxmal, Labna, Sayil, Kabah; Najdišča v kotlini Petén – Seibal, El Chal
Postklacično 900–1521 Azteki, Tarasčani, Mixteki, Totonac, Pipil, Itzá, Kowoj, K'iche', Poqomam, Mam, Aztatlan
Zgodnje postklasično 900–1200 Tula, Mitla, Topoxte
Pozno postklasično obdobje 1200–1521 Tenochtitlan, Cempoala, Tzintzuntzan, Mayapán, Tiho, Q'umarkaj, Iximche, Mixco Viejo, Tulum, Zaculeu
Kolonialno 1521–1821 Nahuas, Maji, Mixteki, Zapoteki, Purépecha, Chinantec, Otomi, Tepehua, Totonac, Mazatec, Tlapanec, Amuzgo
Postkolonialno 1821–danes Nahuas, Maji, Mixteki, Zapoteki, Purépecha, Chinantec, Otomi, Tepehua, Totonac, Mazatec, Tlapanec, Amuzgo

Kulturna obzorja Mezoamerike

[uredi | uredi kodo]

Mezoameriška civilizacija je bila zapletena mreža različnih kultur. Te niso nujno obstajale sočasno. Procesi, ki so privedli do nastanka posameznih kulturnih sistemov v Mezoameriki, so bili zelo zapleteni in niso bili pogojeni zgolj z notranjo dinamiko posameznih družb; na njihov razvoj so vplivali tako zunanji kot notranji dejavniki. Mednje so na primer spadali odnosi med človeškimi skupinami ter med ljudmi in okoljem, pa tudi selitve prebivalstva in naravne nesreče.

Zgodovinarji in arheologi delijo predšpansko zgodovino Mezoamerike na tri obdobja. Špansko osvajanje Azteškega imperija (1519–1521) pomeni konec vladavine domorodnih ljudstev in njihovo vključitev v Španski imperij kot podanikov v času tristoletnega kolonialnega obdobja. Postkolonialno obdobje se je začelo z mehiško neodvisnostjo leta 1821 in traja še danes. Evropsko osvajanje ni pomenilo konca obstoja mezoameriških domorodnih ljudstev, temveč jih je podvrglo novim političnim ureditvam. Datumi v spodnjem prikazu predšpanskih kultur so približni, saj prehod iz enega obdobja v drugega v vseh družbah ni potekal sočasno niti pod enakimi okoliščinami.

Predklasično obdobje

[uredi | uredi kodo]
Posoda iz kulture Capacha, najdena v Acatitanu, Colima

Predklasično obdobje je trajalo od leta 2500 pr. n. št. do 200 n. št. Njegovi začetki so zaznamovani z razvojem prvih keramičnih tradicij na Zahodu, zlasti na najdiščih, kot so Matanchén, Nayarit in Puerto Marqués v Guerreru. Nekateri avtorji menijo, da je zgodnji razvoj lončarstva na tem območju povezan z vezmi med Južno Ameriko in obalnimi ljudstvi Mehike. Pojav keramike velja za pokazatelj sedeče družbe in nakazuje na razhajanje Mezoamerike od družb lovcev in nabiralcev v puščavi na severu.

Predklasično obdobje (znano tudi kot formativno obdobje) je razdeljeno na tri faze: zgodnje (2500–1200 pr. n. št.), srednje (1500–600 pr. n. št.) in pozno (600 pr. n. št. – 200 n. št.). V prvi fazi je bila izdelava keramike razširjena po celotni regiji, gojenje koruze in zelenjave se je dobro uveljavilo, družba pa se je začela družbeno stratificirati v procesu, ki se je zaključil s pojavom prvih hierarhičnih družb vzdolž obale Mehiškega zaliva. V zgodnjem predklasičnem obdobju je kultura Capacha delovala kot gonilna sila v procesu civilizacije Mezoamerike, njeno lončarstvo pa se je razširilo po regiji.

Do leta 2500 pr. n. št. so se v gvatemalskem pacifiškem nižavju razvila majhna naselja, kraji, kot so Tilapa, La Blanca, Ocós, El Mesak, Ujuxte in drugi, kjer so našli najstarejšo keramično keramiko iz Gvatemale. Od leta 2000 pr. n. št. je bila dokumentirana velika koncentracija keramike na pacifiški obali. Nedavna izkopavanja kažejo, da je bilo višavje geografski in časovni most med zgodnjepredklasičnimi vasmi na pacifiški obali in kasnejšimi mesti v nižavju Peténa. V Monte Altu blizu La Democracie v Escuintli, v pacifiškem nižavju Gvatemale, so našli nekaj velikanskih kamnitih glav in skulptur s trebuhom (barrigones), datiranih okoli leta 1800 pr. n. št., iz tako imenovane kulture Monte Alto.[14]

Več najpomembnejših najdišč iz obdobja formativnega obdobja na osrednji mehiški planoti in ob obali Mehiškega zaliva

Okoli leta 1500 pr. n. št. so kulture Zahoda vstopile v obdobje upada, ki ga je spremljala asimilacija z drugimi ljudstvi, s katerimi so vzdrževale stike. Posledično se je na Mehiški planoti pojavila kultura Tlatilco, v Mehiškem zalivu pa kultura Olmekov. Tlatilco je bil eno glavnih mezoameriških populacijskih središč tega obdobja. Njegovi prebivalci so bili spretni v izkoriščanju naravnih virov jezera Texcoco in gojenju koruze. Nekateri avtorji trdijo, da so Tlatilco ustanovili in naseljevali predniki današnjega ljudstva Otomi.

Olmeki pa so vstopili v ekspanzionistično fazo, ki jih je pripeljala do izgradnje prvih monumentalnih arhitekturnih del v San Lorenzu in La Venti. Olmeki so izmenjevali blago znotraj svojega osrednjega območja in z najdišči, kot sta Guerrero in Morelos ter današnja Gvatemala in Kostarika. San José Mogote, najdišče, ki prav tako kaže vpliv Olmekov, je proti koncu srednjega predklasičnega obdobja prepustil prevlado nad planoto Oaxaca Monte Albánu. V istem času je v Bajíu cvetela kultura Chupícuaro, medtem ko so Olmeki ob Mehiškem zalivu vstopili v obdobje upada.

Tipična predklasična figurica iz osrednje Mehike, kultura Tlatilco

Eden od pomembnih kulturnih mejnikov, ki so zaznamovali srednje predklasično obdobje, je razvoj prvega pisnega sistema – bodisi pri Majih, Olmekih bodisi Zapotekih. V tem obdobju so bile mezoameriške družbe močno razslojene. Povezave med različnimi središči moči so omogočile vzpon regionalnih elit, ki so nadzorovale naravne vire in delovno silo kmetov. Ta družbena diferenciacija je temeljila na posedovanju določenega tehničnega znanja, kot so astronomija, pisava in trgovina. Poleg tega se je v srednjem predklasičnem obdobju začel proces urbanizacije, ki je pozneje opredelil družbe klasičnega obdobja. Na območju Majev mesta, kot so Nakbe (ok. 1000 pr. n. št.), El Mirador (ok. 650 pr. n. št.), Cival (ok. 350 pr. n. št.) in San Bartolo, kažejo značilnosti monumentalne arhitekture, znane iz klasičnega obdobja. El Mirador je pravzaprav največje majevsko mesto. Obstajajo mnenja, da so Maji doživeli prvi zlom okoli leta 100 n. št., nato pa ponovno doživeli razcvet okoli leta 250 v klasičnem obdobju. Nekatera središča poselitve, kot so Tlatilco, Monte Albán in Cuicuilco, so cvetela v zadnjih fazah predklasičnega obdobja. Medtem se je število prebivalcev olmeških skupnosti zmanjšalo in te so prenehale igrati pomembno vlogo na tem območju.

Proti koncu predklasičnega obdobja se je politična in trgovska prevlada preusmerila na središča poselitve na Mehiški planoti. Okoli jezera Texcoco je obstajalo več vasi, ki so prerasle v prava mesta; primera za to sta Tlatilco in Cuicuilco. Prvo je ležalo na severnem bregu jezera, drugo pa na pobočjih goratega območja Ajusco. Tlatilco je vzdrževal tesne stike s kulturami na zahodu, medtem ko je Cuicuilco nadzoroval trgovino na območju Majev, v Oaxaci in na obali Mehiškega zaliva. Rivalstvo med mestoma se je končalo z zatonom Tlatilca. Medtem so se Zapoteki v Monte Albánu v dolini Oaxaca začeli kulturno razvijati neodvisno od Olmekov; prevzeli so nekatere prvine njihove kulture, hkrati pa prispevali tudi lastne inovacije. Na južni obali Gvatemale se je kultura Kaminaljuyú razvijala v smeri tistega, kar je pozneje postalo klasična majevska kultura, čeprav so ji kulturne vzorce sprva dajale povezave s srednjo Mehiko in območjem Mehiškega zaliva. Z izjemo zahoda, kjer se je uveljavila tradicija grobnic z jaškom (tumbas de tiro), so mesta po vsej Mezoameriki bogatela; gradili so monumentalne objekte v skladu s presenetljivo zapletenimi urbanističnimi načrti. Iz tega obdobja izvirata krožna piramida v Cuicuilcu ter osrednji trg v Monte Albánu in Piramida Lune v Teotihuacanu.

Okoli začetka našega štetja je Cuicuilco izginil, prevlado nad mehiško kotlino pa je prevzel Teotihuacán. Naslednji dve stoletji sta bili obdobje, v katerem je tako imenovano mesto bogov utrdilo svojo moč ter postalo vodilno mezoameriško mesto prvega tisočletja in glavno politično, gospodarsko ter kulturno središče za naslednjih sedem stoletij.

Olmeki

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Olmeki.
Osrčje Olmekov

Dolga leta je veljalo, da je olmeška kultura »matična kultura« Mezoamerike zaradi velikega vpliva, ki ga je imela na celotno regijo. Vendar pa novejše perspektive menijo, da je bila ta kultura bolj proces, h kateremu so prispevala vsa sodobna ljudstva in ki se je sčasoma izkristalizirala na obalah Veracruza in Tabasca. Etnična identiteta Olmekov je še vedno predmet številnih razprav. Na podlagi jezikovnih dokazov arheologi in antropologi na splošno menijo, da so bili bodisi govorci oto-manguejskega jezika bodisi (bolj verjetno) predniki današnjega ljudstva Zoque, ki živi na severu Chiapasa in Oaxace. Po tej drugi hipotezi so se plemena Zoque po padcu glavnih naseljenih središč Mehiškega zaliva izselila proti jugu. Ne glede na njihov izvor so ti nosilci olmeške kulture prispeli na zavetrno obalo približno osem tisoč let pred našim štetjem in se kot klin vrinili med obrobje protomajevskih ljudstev, ki so živela ob obali. Ta migracija bi pojasnila ločitev Huastekov severno od Veracruza od preostalih majevskih ljudstev s polotoka Jukatan in v Gvatemali.

Olmeška kultura predstavlja mejnik v mezoameriški zgodovini, saj so se tam prvič pojavile različne značilnosti, ki opredeljujejo to regijo. Med njimi so državna organizacija, razvoj 260-dnevnega obrednega koledarja in 365-dnevnega posvetnega koledarja, prvi pisni sistem in urbanistično načrtovanje. Razvoj te kulture se je začel med letoma 1600 in 1500 pr. n. št.,[15] čeprav se je utrjevala vse do 12. stoletja pr. n. št. Njena glavna najdišča so bila La Venta, San Lorenzo in Tres Zapotes v osrednji regiji. Vendar pa po vsej Mezoameriki številna najdišča kažejo dokaze o olmeški poseljenosti, zlasti v porečju reke Balsas, kjer je Teopantecuanitlan. To najdišče je precej skrivnostno, saj izvira nekaj stoletij prej kot glavne populacije Mehiškega zaliva, kar še naprej povzroča polemike in je spodbudilo hipotezo, da olmeška kultura izvira iz te regije. [[File:Olmeca head in Villahermosa.jpg|left|thumb|Olmeška glava, La Venta

Med najbolj znanimi stvaritvami olmeške kulture so velikanske kamnite glave – izklesani monoliti, visoki do tri metre in težki več ton. Ti dosežki olmeškega kiparstva so še posebej impresivni, če upoštevamo, da prebivalci Mezoamerike niso poznali železnega orodja in da so glave našli na najdiščih, oddaljenih več deset kilometrov od kamnolomov, kjer so pridobivali bazalt. Namembnost teh spomenikov ni znana. Nekateri avtorji domnevajo, da je šlo za spominska obeležja v čast uglednim igralcem obredne igre z žogo, drugi pa, da so upodabljale olmeško vladajočo elito.

Olmeki so znani tudi po majhnih rezbarijah iz žada in drugih zelenih kamnov. Številne olmeške figurice in skulpture prikazujejo bitje, ki je mešanica človeka in jaguarja (t. i. »človek-jaguar«); po mnenju Joséja Maríe Covarrubiasa bi te podobe lahko predstavljale predhodnike čaščenja boga dežja ali pa predhodnika kasnejšega božanstva Tezcatlipoca v njegovi pojavni obliki Tepeyolohtli (»Srce gore«).

Natančni vzroki za zaton olmeške kulture niso znani.

Na pacifiškem nižavju območja Majev so se naselbine, kot so Takalik Abaj (ok. 800 pr. n. št.), Izapa (ok. 700 pr. n. št.) in Chocola (ok. 600 pr. n. št.) – pa tudi Kaminaljuyú (ok. 800 pr. n. št.) v osrednjem gorskem svetu Gvatemale – razvijale v smeri tistega, kar je pozneje postalo klasična kultura Majev. Z izjemo zahodnega dela, kjer se je uveljavila tradicija grobnic z jaškom (t. i. tumbas de tiro), so mesta po vsej Mezoameriki bogatela; gradili so monumentalne objekte v skladu s presenetljivo zapletenimi urbanističnimi načrti. Iz tega obdobja izvirajo La Danta v El Miradorju, stenske poslikave v San Bartolu in krožna piramida v Cuicuilcu, pa tudi osrednji trg v Monte Albánu in Piramida Lune v Teotihuacánu.

Proti koncu predklasičnega obdobja se je politična in trgovska prevlada preusmerila v središča poselitve na Mehiški planoti. Okoli jezera Texcoco je obstajalo več vasi, ki so prerasle v prava mesta; primera za to sta Tlatilco in Cuicuilco. Prvo je ležalo na severnem bregu jezera, drugo pa na pobočjih goratega območja Ajusco. Tlatilco je vzdrževal tesne stike s kulturami na zahodu; Cuicuilco je celo nadzoroval trgovino na območju Majev, v Oaxaci in na obali Mehiškega zaliva. Rivalstvo med mestoma se je končalo z zatonom Tlatilca. Medtem so se Zapoteki v Monte Albánu v Oaxaci kulturno razvijali neodvisno od Olmekov, pri čemer so prevzeli nekatere prvine njihove kulture, hkrati pa prispevali tudi lastne inovacije. V regiji Petén so se okoli leta 300 pr. n. št. začela razvijati velika klasična majevska mesta, kot so Tikal, Uaxactún in Seibal.

Prevlada Cuicuilca na planoti je med letoma 100 pr. n. št. in 1 n. št. začela slabeti. Z zatonom Cuicuilca je naraščal pomen Teotihuacána. V naslednjih dveh stoletjih je tako imenovano »mesto bogov« utrdilo svojo moč ter postalo vodilno mezoameriško mesto prvega tisočletja in glavno politično, gospodarsko ter kulturno središče osrednje Mehike za naslednjih sedem stoletij.

Klasično obdobje

[uredi | uredi kodo]
Pomembne naselbine iz klasičnega obdobja, okoli leta 500 n. št.
Osrednji trg Monte Albána, mesta, zgrajenega na griču, ki dominira nad osrednjo dolino Oaxace
Tempelj 2, Tikal, Gvatemala

Klasično obdobje Mezoamerike zajema leta od 250 do 900 n. št. Konec tega obdobja se je razlikoval od regije do regije: v osrednji Mehiki je bil denimo povezan s propadom regionalnih središč poznega klasičnega (včasih imenovanega tudi epiklasično) obdobja okoli leta 900; na območju Mehiškega zaliva z zatonom mesta El Tajín leta 800; na območju Majev z opustitvijo mest v višavju v 9. stoletju; v Oaxaci pa z izginotjem Monte Albána okoli leta 850. Klasično obdobje v Mezoameriki običajno opredeljujemo kot stopnjo, v kateri so umetnost, znanost, urbanizem, arhitektura in družbena ureditev dosegli svoj vrhunec. Za to obdobje je bil značilen tudi vpliv Teotihuacána na celotno regijo, tekmovanje med različnimi mezoameriškimi državami pa je vodilo v nenehno vojskovanje.

To obdobje mezoameriške zgodovine lahko razdelimo na tri faze: zgodnjo (od 250 do 550 n. št.), srednjo (od 550 do 700) in pozno (od 700 do 900). Zgodnje klasično obdobje se je začelo s širjenjem Teotihuacána, kar je mestu omogočilo nadzor nad glavnimi trgovskimi potmi v severni Mezoameriki. V tem času se je utrdil proces urbanizacije, ki se je začel v zadnjih stoletjih zgodnjega predklasičnega obdobja. Glavna središča te faze so bila Monte Albán, Kaminaljuyu, Ceibal, Tikal in Calakmul ter Teotihuacán, v katerem je živelo 80 odstotkov od skupno 200.000 prebivalcev kotline jezera Texcoco.

Za mesta tega obdobja je bila značilna večetnična sestava prebivalstva, kar je pomenilo sožitje ljudi različnih jezikov, kulturnih navad in krajev izvora v istih urbanih središčih. V tem obdobju so se okrepila zavezništva med regionalnimi političnimi elitami, zlasti tistimi, ki so bile povezane s Teotihuacánom. Prav tako se je okrepila družbena diferenciacija: majhna vladajoča skupina je vladala večini prebivalstva. Ta večina je bila prisiljena plačevati dajatve in sodelovati pri gradnji javnih objektov, kot so namakalni sistemi, verske stavbe in prometne poti. Do rasti mest ne bi moglo priti brez napredka v kmetijskih metodah in krepitve trgovskih mrež, ki so povezovale ne le ljudstva Mezoamerike, temveč tudi oddaljene kulture Oazisamerike.

Umetnost v Mezoameriki je v tem obdobju dosegla svoj vrhunec. Posebej omembe vredne so majevske stele (vklesani stebri) – izjemni spomeniki, ki so ovekovečili zgodbe kraljevih družin –, pa tudi bogata zbirka večbarvne keramike, stensko slikarstvo in glasba.[16] V Teotihuacanu je velik napredek doživela arhitektura: klasični slog je zaznamovala gradnja piramidalnih podstavkov, ki so se stopničasto dvigovali. Arhitekturni slog Teotihuacana so posnemali in prilagajali v drugih mestih po vsej Mezoameriki; najvidnejša primera sta zapoteška prestolnica Monte Albán in Kaminaljuyú v Gvatemali. Še stoletja pozneje – dolgo po tem, ko je bil Teotihuacan okoli leta 700 n. št. zapuščen – so mesta postklasičnega obdobja, zlasti Tula, Tenochtitlan in Chichén Itzá, sledila slogu gradnje iz Teotihuacana.

V tem obdobju je bilo doseženih tudi veliko znanstvenih napredkov. Maji so svoj koledar, pisavo in matematiko razvili do najvišje stopnje. Pisava se je razširila po celotnem majevskem območju, čeprav je še vedno veljala za plemenito dejavnost, s katero so se ukvarjali le pisarji, slikarji in duhovniki iz vrst plemstva. Po vzoru podobnega pisnega sistema so lastne pisave razvile tudi druge kulture; najpomembnejša primera sta pisavi kulture Ñuiñe in Zapotekov iz Oaxace, čeprav je bil majevski sistem edini popolnoma razvit sistem pisave v predkolumbovski Ameriki. Astronomija je ostala ključnega pomena zaradi svoje vloge v kmetijstvu – gospodarskem temelju mezoameriške družbe – ter zaradi napovedovanja prihodnjih dogodkov, kot sta lunin in sončev mrk. Slednje je bilo pomembno za vladarje, saj so s tem navadnemu ljudstvu dokazovali svojo povezanost z nebeškim svetom.

Obdobje srednje klasične dobe se je v severni Mezoameriki končalo z zatonom Teotihuacána. To je omogočilo drugim regionalnim središčem moči, da so zacvetela in tekmovala za nadzor nad trgovskimi potmi ter naravnimi viri. Tako se je začelo obdobje pozne klasične dobe. Politična razdrobljenost v tem času je pomenila, da nobeno mesto ni imelo popolne hegemonije. Prišlo je do različnih premikov prebivalstva, ki so jih povzročili vdori skupin iz Aridoamerike in drugih severnih regij; te skupine so starejše prebivalstvo Mezoamerike potisnile proti jugu. Med temi novimi skupinami so bili Nahui, ki so kasneje ustanovili mesti Tula in Tenochtitlan, dve najpomembnejši prestolnici postklasične dobe. Poleg tega so se v osrednji Mehiki naselila ljudstva z juga, vključno z Olmeci-Xicallancami, ki so prišli s polotoka Jukatan in ustanovili mesti Cacaxtla ter Xochicalco.

Stenska poslikava v Portiku A v Cacaxtli (Tlaxcala)

Na območju Majev je Tikal, zaveznik Teotihuacána, doživel zaton – t. i. premor v razvoju Tikala (angleško Tikal Hiatus) – potem ko ga je porazilo mesto Dos Pilas, medtem ko je Caracol, zaveznik Calakmula, obstal še približno 100 let. V času tega premora so se utrdila mesta Dos Pilas, Piedras Negras, Caracol, Calakmul, Palenque, Copán in Yaxchilán. Ta in druga mestne države v regiji so se zapletla v krvave vojne s spreminjajočimi se zavezništvi, dokler Tikal ni premagal – v tem vrstnem redu – Dos Pilas; Caracol (s pomočjo mest Yaxha in El Naranjo); Wako (zadnjo zaveznico Calakmula); in končno sam Calakmul. Slednji dogodek se je zgodil leta 732 z žrtvovanjem sina Yuknom Cheena v Tikalu. To je vodilo k gradnji monumentalne arhitekture v Tikalu med letoma 740 in 810; zadnji tam zabeleženi datum je bil leto 899. Propad klasične majevske civilizacije v severnih nižinah se je začel pri mestnih državah ob reki La Pasión, kot so Dos Pilas, Aguateca, Ceibal in Cancuén, okoli ... ...leta 760, čemur so sledila mesta v porečju reke Usumacinta – Yaxchilan, Piedras Negras in Palenque –, razporejena v smeri od juga proti severu.

Proti koncu poznega klasičnega obdobja so Maji prenehali beležiti leta s koledarjem dolgega štetja, številna njihova mesta pa so bila požgana in prepuščena džungli. Medtem je v južnem višavju Kaminal Juyú še naprej rasel vse do leta 1200. V Oaxaci je Monte Albán svoj vrhunec dosegel okoli leta 750, nato pa proti koncu 9. stoletja propadel zaradi razlogov, ki še vedno niso povsem jasni. Njegova usoda se ni bistveno razlikovala od usode drugih mest, kot sta bila La Quemada na severu in Teotihuacán v osrednjem delu: bil je požgan in zapuščen. V zadnjem stoletju klasične dobe je hegemonija v dolini Oaxaca prešla na mesto Lambityeco, ki je ležalo nekaj kilometrov vzhodneje.

Teotihuacan

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Teotihuacan.
Pogled na Avenijo mrtvih (Calzada de los Muertos) s Piramido Lune v Teotihuacanu (Mehika)

Teotihuacan (v jeziku nahuatl »Mesto bogov«) je nastal proti koncu predklasičnega obdobja, okoli leta 100 n. št. O njegovih ustanoviteljih je znanega le malo, vendar velja prepričanje, da so imeli pri razvoju mesta pomembno vlogo pripadniki ljudstva Otomí, tako kot so jo imeli v starodavni kulturi Mehiške planote, ki jo predstavlja najdišče Tlatilco. Teotihuacan je sprva tekmoval s Cuicuilcom za prevlado na tem območju. Pri tem političnem in gospodarskem spopadu je Teotihuacanu koristil nadzor nad nahajališči obsidiana v gorovju Navaja v zvezni državi Hidalgo. Propad Cuicuilca ostaja skrivnost, znano pa je, da se je velik del tamkajšnjih prebivalcev preselil v Teotihuacan nekaj let pred izbruhom vulkana Xitle, ki je to južno ležeče mesto prekril z lavo.

Ko se je Teotihuacan znebil konkurence na območju Mehiškega jezera, je doživel obdobje širitve, v katerem je postal eno največjih mest svojega časa – ne le v Mezoameriki, temveč na vsem svetu. V tem obdobju rasti je mesto pritegnilo veliko večino prebivalcev Mehiške planote.

Teotihuacan je bil povsem odvisen od kmetijstva, zlasti od pridelave koruze, fižola in buč – t. i. mezoameriške kmetijske trojice. Vendar pa je njegova politična in gospodarska prevlada temeljila na dobrinah, pri katerih je imel monopol: keramiki tipa Anaranjado, izdelani v dolini Puebla-Tlaxcala, ter mineralnih surovinah iz gorovja v Hidalgu. Oboje je bilo po vsej Mezoameriki zelo cenjeno in se je menjalo za vrhunsko luksuzno blago iz krajev, oddaljenih vse do Nove Mehike in Gvatemale. Zaradi tega je Teotihuacan postal središče mezoameriške trgovske mreže. Njegovi partnerji so bili Monte Albán in Tikal na jugovzhodu, Matacapan na obali Mehiškega zaliva, Altavista na severu ter Tingambato na zahodu.

Teotihuacan je izpopolnil mezoameriški panteon božanstev, katerih korenine so segale v čas Olmekov. Poseben pomen sta imela kulta Quetzalcoatla in Tláloca, božanstev, povezanih s kmetijstvom. Trgovske povezave so pripomogle k širjenju teh kultov v druge mezoameriške družbe, ki so jih prevzele in preoblikovale. Dolgo je veljalo prepričanje, da družba v Teotihuacanu ni poznala pisave, vendar Duverger dokazuje, da je bil tamkajšnji sistem pisanja izrazito piktografski – celo do te mere, da so pisanje pogosto zamenjevali z risanjem.

Propad Teotihuacana je povezan z vzponom mestnih državic v osrednjem delu Mehike. Pogosto se domneva, da so te zacvetele prav zaradi zatona Teotihuacana, čeprav je mogoče, da je bil vrstni red dogodkov ravno obraten: mesta, kot so Cacaxtla, Xochicalco, Teotenango in El Tajín, so morda najprej okrepila svojo moč in nato gospodarsko ohromila Teotihuacan, ki je bil ujet sredi planote in odrezan od trgovskih poti. To se je zgodilo okoli leta 600 n. št.; čeprav so ljudje tam živeli še nadaljnjih sto petdeset let, je bilo mesto sčasoma uničeno in zapuščeno, prebivalci pa so zatočišče poiskali v krajih, kot sta Culhuacán in Azcapotzalco, ob obali jezera Texcoco.

Majevska civilizacija v klasičnem obdobju

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Maji.
Območje poselitve Majev in njihova glavna mesta

Majevska kultura je bila ena najbolj razvitih in prepoznavnih mezoameriških kultur. Čeprav avtorji, kot je Michael D. Coe, menijo, da se majevska kultura povsem razlikuje od okoliških kultur, si številne elemente deli s preostalo Mezoameriko; mednje sodijo uporaba dveh koledarjev, številski sistem z osnovo 20, gojenje koruze, človeško žrtvovanje in določeni miti (na primer mit o petem soncu) ter kultno čaščenje božanstev, kot sta Pernata kača in bog dežja, ki ga v jeziku Jukatek-Majev imenujejo Chaac.

Relief v muzeju v Palenqueju (Chiapas)

Začetki majevske kulture segajo v čas razvoja naselbine Kaminaljuyu v gorskem svetu Gvatemale v srednjem predklasičnem obdobju. Po mnenju Richarda D. Hansna in drugih raziskovalcev so prve prave politične države v Mezoameriki tvorili Takalik Abaj v pacifiškem nižavju ter mesta El Mirador, Nakbe, Cival in San Bartolo (med drugim) v kotlini Mirador in regiji Petén. Arheologi so sprva menili, da se je ta razvoj zgodil stoletja pozneje, okoli 1. stoletja pr. n. št., vendar so nedavne raziskave v kotlini Petén in Belizeju dokazale nasprotno. Arheološki dokazi kažejo, da Maji nikoli niso oblikovali enotnega imperija; namesto tega so bili organizirani v manjše poglavarjeve skupnosti, ki so bile nenehno v vojni. López Austin in López Luján sta poudarila, da je za Maje v predklasičnem obdobju značilna bojevitost. Verjetno so obvladali vojskovanje bolje kot prebivalci Teotihuacána, vendar je predstavo o miroljubni družbi, posvečeni verskemu premišljevanju – ki se je ohranila vse do danes – še posebej spodbujala skupina majanistov v prvi polovici 20. stoletja, med katerimi sta bila Sylvanus G. Morley in J. Eric S. Thompson. Potrditev, da so Maji prakticirali človeško žrtvovanje in obredni kanibalizem, je prišla precej pozneje (npr. s freskami v Bonampaku).

Pisava in majevski koledar sta se v velikih majevskih mestih razvila precej zgodaj, okoli leta 1000 pr. n. št., nekateri najstarejši spominski spomeniki pa izvirajo z najdišč na majevskem območju. Arheologi so nekoč menili, da so majevska naselja delovala zgolj kot obredna središča, navadno prebivalstvo pa je živelo v okoliških vaseh. Vendar pa novejša izkopavanja kažejo, da so ta naselja imela razvito mestno infrastrukturo, primerljivo s tisto v mestih, kot so Tikal (ki je na vrhuncu okoli leta 750 menda štel kar 400.000 prebivalcev), Copán in druga. Že od predklasičnega obdobja so glavna središča povezovali sistemi za odvodnjavanje, akvadukti in tlakovane poti, imenovane sakbe (kar pomeni »bela cesta«). Gradnja teh naselij je potekala v okviru strogo slojevite družbe, v kateri je prevladovalo plemstvo, ki je hkrati predstavljalo politično, vojaško in versko elito.

Elita je nadzorovala kmetijstvo, ki je temeljilo na kombinaciji različnih metod – od krčenja zemljišč do intenzivnega kmetovanja na umetnih terasah v okolici mest. Tako kot drugod po Mezoameriki so tudi tu najnižjim slojem nalagali dajatve – v naravi ali v obliki delovne sile –, kar jim je omogočalo zbiranje zadostnih sredstev za gradnjo javnih spomenikov, ki so utrjevali legitimnost njihove oblasti in družbene hierarhije. V zgodnjem klasičnem obdobju (okoli leta 370) je majevska politična elita vzdrževala tesne stike s Teotihuacánom; mogoče je celo, da je bil Tikal pomemben zaveznik Teotihuacánu in je nadzoroval trgovino z območjem ob Mehiškem zalivu ter z višavjem. Naposled so velika suša, ki je v 9. stoletju prizadela Srednjo Ameriko, pa tudi notranje vojne, okoljske katastrofe in lakota uničili majevski politični sistem, kar je privedlo do ljudskih vstaj in propada vladajočih političnih skupin. Številna mesta so bila opuščena in so ostala neznana vse do 19. stoletja, ko so potomci Majev popeljali skupino evropskih in ameriških arheologov do teh naselij, ki jih je skozi stoletja pogoltnila džungla.

Obdobje pozne klasike

[uredi | uredi kodo]
Posoda v slogu kodeksov, ki pripada kulturi Aztatlan iz Nayarita (hrani se v muzeju LACMA)

Obdobje pozne klasike (postklasično obdobje) zajema čas med letom 900 in španskim osvajanjem Mezoamerike, ki je potekalo med letoma 1521 in 1697. To je bilo obdobje, v katerem so vojaške dejavnosti pridobile velik pomen. Bojevniške skupine so z oblasti izrinile politične elite, povezane z duhovniškim slojem. Vendar pa je vsaj pol stoletja pred prihodom Špancev tudi bojevniški sloj začel prepuščati svoje privilegirane položaje zelo vplivni skupini, ki ni bila povezana s plemstvom: pochtecam – trgovcem, ki so si zaradi svoje gospodarske moči pridobili velik politični vpliv.

Obdobje pozne klasike delimo na dve fazi. Prva je zgodnja pozna klasika, ki zajema obdobje od 10. do 13. stoletja in za katero je značilna hegemonija Toltekov iz Tule. Z 12. stoletjem se začne pozna faza tega obdobja, ki jo zaznamuje prihod Čičimekov (ljudstva, jezikovno sorodnega Toltekom in Mešikom). Slednji so se leta 1325 naselili v Mehiški dolini po dvestoletnem selitvenem pohodu iz Aztlána, katerega natančna lokacija ni znana. Številne družbene spremembe v tem zadnjem obdobju mezoameriške civilizacije so povezane s selitvami ljudstev s severa. Ta ljudstva so prišla iz območij Oasisamerike, Aridoamerike in severnega dela Mezoamerike, k čemur so jih spodbudile podnebne spremembe, ki so ogrožale njihovo preživetje. Selitve s severa so posledično povzročile premike ljudstev, ki so bila stoletja ukoreninjena v Mezoameriki; nekatera med njimi so se odselila v Srednjo Ameriko.

Keramika ljudstva Chorotega, ki je bilo v obdobju pozne klasike ena najbolj južno ležečih mezoameriških etničnih skupin

V tem času je prišlo do številnih kulturnih sprememb. Ena izmed njih je bila širitev metalurgije, uvožene iz Južne Amerike; njeni najstarejši ostanki v Mezoameriki izvirajo iz zahodnih predelov, podobno kot pri keramiki. Mezoameričani niso dosegli visoke stopnje obvladovanja kovin; njihova uporaba je bila pravzaprav precej omejena (nekaj bakrenih sekir, igel in predvsem nakit). Najnaprednejše tehnike mezoameriške metalurgije so razvili Mixteki, ki so izdelovali prefinjene in mojstrsko oblikovane predmete. Izjemen napredek je bil dosežen tudi v arhitekturi. Pri gradnji templjev so začeli uporabljati žeblje za pritrjevanje stenskih oblog, izboljšali so kakovost malte ter razširili uporabo stebrov in kamnitih streh – elementov, ki so jih v klasičnem obdobju uporabljali le Maji. Na področju kmetijstva se je razvil bolj zapleten namakalni sistem; zlasti na Mehiški planoti so ljudstvo Mešika (Azteki) obsežno uporabljali chinampe (plavajoče vrtove) in okoli njih zgradili mesto z 200.000 prebivalci.

Pogled na današnje chinampe (plavajoče vrtove) v Xochimilcu v Zveznem okrožju

Tudi politični sistem je doživel pomembne spremembe. V zgodnjem obdobju po klasični dobi so si bojevite politične elite zagotavljale legitimnost s privrženostjo zapletenemu naboru verskih prepričanj, ki jih je López Austin poimenoval zuyuanidad. V okviru tega sistema so se vladajoči sloji razglašali za potomce Quetzalcoatla – Pernate kače –, ki je bil ena od stvariteljskih sil in kulturni junak mezoameriške mitologije. Prav tako so se razglašali za naslednike mesta, ki je bilo prav tako mitsko: v jeziku nahuatl se je imenovalo Tollan, v majevščini pa Zuyuá (iz česar je López Austin izpeljal ime za ta sistem verovanj). S tem imenom se je istovetilo več pomembnih prestolnic tistega časa (na primer Tollan Xicocotitlan, Tollan Chollollan, Tollan Teotihuacan). Mitski Tollan so dolgo enačili s Tulo v zvezni državi Hidalgo, vendar sta Enrique Florescano in López Austin trdila, da to nima podlage. Florescano navaja, da je bil mitski Tollan v resnici Teotihuacan, medtem ko López Austin meni, da je bil Tollan zgolj plod mezoameriške verske domišljije. Še ena značilnost sistema zuyuano je bilo sklepanje zavezništev z drugimi mestnimi državicami, ki so jim vladale skupine z enako ideologijo; takšen primer sta bila Liga Mayapán na Jukatanu in mixteška konfederacija vladarja »Osem jelenov« s sedežem v gorovju Oaxace. Za te družbe zgodnjega obdobja po klasični dobi sta bili značilni vojaška narava in večetnično prebivalstvo.

Stebri iz Tule v zvezni državi Hidalgo

Vendar pa je padec Tule omejil moč sistema zuyuano, ki je dokončno propadel z razpadom Lige Mayapán in mixteške države ter opustitvijo Tule. V Mezoameriko so se priselile nove skupine s severa; čeprav so bile te skupine v sorodu s starodavnimi Tolteki, so imele povsem drugačno ideologijo kot obstoječe prebivalstvo. Zadnji med priseljenci so bili Mešiki (Mexica), ki so se naselili na majhnem otoku v jezeru Texcoco pod oblastjo Tepanekov iz Azcapotzalca. Ta skupina je v naslednjih desetletjih osvojila velik del Mezoamerike in ustvarila enotno ter centralizirano državo, katere edini tekmec je bil imperij Purépecha iz Michoacána. Nobena od obeh strani ni mogla premagati druge, zato je med njima očitno prišlo do sklenitve nekakšnega pakta o nenapadanju. Ob prihodu Špancev številna ljudstva pod oblastjo Mešikov (Mexica) niso več želela živeti pod njihovo vladavino. Zato so izkoristila priložnost, ki so jo ponudili Evropejci, in pristala na sodelovanje z njimi v prepričanju, da si bodo tako zagotovila svobodo, ne da bi se zavedala, da bo to vodilo v podjarmljenje celotnega mezoameriškega sveta.

Azteki

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Azteki.
Mezoamerika in Srednja Amerika v 16. stoletju pred prihodom Špancev

Med vsemi predkolumbovskimi mezoameriškimi kulturami so najbolj znani Mešiki iz mestne države Tenochtitlan, znani tudi kot Azteki. Azteški imperij je prevladoval v osrednji Mehiki skoraj stoletje pred španskim osvajanjem (1519–1521).

Ljudstvo Mešikov je prišlo s severa ali zahoda Mezoamerike. Prebivalci Nayarita so verjeli, da je bil mitski Aztlán na otoku Mexcaltitán. Nekateri domnevajo, da je bil ta mitski otok nekje v zvezni državi Zacatecas, pojavile pa so se celo teorije, da je ležal tako daleč na severu kot današnja Nova Mehika. Kakor koli že, verjetno niso bili daleč oddaljeni od klasične mezoameriške tradicije. Dejansko so si delili številne značilnosti z ljudstvi osrednje Mezoamerike. Mešiki so govorili nahuatl, isti jezik, kot so ga uporabljali Tolteki in Čičimeki pred njimi.

O datumu odhoda iz Aztlána potekajo razprave; kot možni datumi se omenjajo leta 1064, 1111 in 1168.[17] Po dolgem potovanju so Mešiki v 14. stoletju prispeli v kotlino Mehiške planotee. Najprej so se naselili na različnih mestih ob bregovih (na primer v Culhuacánu in Tizapánu), nato pa so se ustalili na otočku v Mehiki pod zaščito Tezozómoca, kralja Tekpanekov. Mesto Tenochtitlan je bilo ustanovljeno leta 1325 kot zaveznik Azcapotzalca, vendar so se Mešiki manj kot stoletje pozneje, leta 1430, povezali s Texcocom in Tlacopanom ter v vojni proti Azcapotzalcu zmagali. Tako je nastala Trojna zveza, ki je nadomestila starodavno konfederacijo pod vodstvom Tekpanekov (v katero sta spadala tudi Coatlinchan in Culhuacán).

Že v zgodnjem obdobju Trojne zveze so Mešiki začeli širitveno kampanjo, s katero so pridobili nadzor nad velikim delom Mezoamerike. V tem času je le nekaj regij ohranilo svojo neodvisnost: Tlaxcala (ljudstvo Nahua), Meztitlán (Otomí), Teotitlán del Camino (Cuicateki), Tututepec (Mixteki), Tehuantepec (Zapoteki) in severozahod (kjer so takrat vladali njihovi tekmeci, Taraski). Province pod nadzorom Trojne zveze so morale plačevati davek Tenochtitlanu; ti prispevki so zabeleženi v drugem kodeksu, znanem kot Matrícula de los Tributos (Register davkov). Ta dokument natančno določa količino in vrsto vsakega izdelka, ki ga je morala posamezna provinca oddati Mehikom.

Državo Mehikov so leta 1521 osvojile španske sile pod vodstvom Hernána Cortésa ter njihovi zavezniki iz vrst ljudstev Tlaxcala in Totonac. Poraz Mezoamerike je bil dokončen, ko so Španci leta 1697 požgali in do tal porušili Tayasal.

Obdobje po osvojitvi

[uredi | uredi kodo]

Kolonialno obdobje, 1521–1821

[uredi | uredi kodo]
Cerkev na vrhu piramide v Choluli

Z uničenjem osrednjih struktur Azteškega imperija leta 1521 je osrednja Mehika prešla pod nadzor Španskega imperija. V naslednjih desetletjih je pod španski nadzor prišla skoraj celotna Mezoamerika, kar je privedlo do precej enotne politike do domorodnega prebivalstva.[18][19] Španci so na mestu poražene azteške prestolnice Tenochtitlan ustanovili Ciudad de México, sedež oblasti podkraljestva Nova Španija. Velik začetni projekt španskih osvajalcev je bilo pokristjanjevanje domorodnih ljudstev, saj je bilo krščanstvo edina dovoljena vera. Tega prizadevanja so se takoj po osvojitvi lotili frančiškanski, dominikanski in [avguštinski menihi. Ključnega pomena za španske osvajalce je bila delitev vojnega plena. Poleg očitnega materialnega plenjenja je bila za osvajalce dolgoročno najpomembnejša pridobitev preusmeritev obstoječega sistema dajatev in obveznega dela v korist španskih zmagovalcev.

To so dosegli z uvedbo sistema encomienda, v okviru katerega so dajatve in delovno silo posameznih domorodnih skupnosti dodelili določenim španskim osvajalcem. Na ta način so gospodarske in politične ureditve na ravni domorodnih skupnosti v veliki meri ostale nespremenjene. Domorodna skupnost – altepetl na območju ljudstva Nahua oziroma cah na območju Majev – je bila ključna za kulturno preživetje domorodcev pod špansko oblastjo, hkrati pa je zagotavljala strukturo za njihovo gospodarsko izkoriščanje. Španci so vsa domorodna ljudstva označevali kot »Indijance« (indios), izraza, ki ga domorodci nikoli niso sprejeli. Pravno so spadali pod jurisdikcijo tako imenovane República de Indios (republike Indijancev). Bili so pravno ločeni od República de Españoles (republike Špancev), ki je vključevala Evropejce, Afričane in pripadnike mešanih rasnih skupin (castas). Na splošno so domorodne skupnosti v Mezoameriki ohranile velik del svojih predkolumbovskih družbenih in političnih struktur, pri čemer so domorodne elite še naprej delovale kot voditelji v svojih skupnostih. Te elite so delovale kot posredniki s špansko krono, dokler so ostajale zveste. V kolonialnem obdobju je v mezoameriških skupnostih prišlo do pomembnih sprememb, vendar so bili prebivalci Mezoamerike skozi celotno kolonialno obdobje največja posamezna nešpanska skupina v kolonialni Mehiki, precej številčnejša od celotne španske populacije.[20] Čeprav je španski kolonialni sistem ljudstvom Mezoamerike vsilil številne spremembe, niso bila prisiljena v prevzem španščine, mezoameriški jeziki pa so se ohranili in cvetijo še danes.

Postkolonialno obdobje, od leta 1821 do danes

[uredi | uredi kodo]
Litografija iz leta 1859, ki prikazuje več pripadnikov domorodnega ljudstva Lenca v kraju Guajiquiro v Hondurasu

Mehika in Srednja Amerika sta leta 1821 postali neodvisni od Španije; pri tem so v desetletja trajajočih političnih bojih sodelovali tudi domorodci, vendar so jih pri tem vodili lastni motivi. S padcem kolonialne oblasti je mehiška država odpravila razlikovanje med etničnimi skupinami, torej ločeno upravljanje domorodnega prebivalstva v okviru t. i. República de Indios (republike domorodcev). Nova suverena država je – vsaj teoretično – vse Mehičane opredelila kot državljane neodvisne nacionalne države in ne več kot vazale španske krone z različnim pravnim statusom. Dolgotrajno obdobje političnega kaosa med belimi elitami po osamosvojitvi na domorodna ljudstva in njihove skupnosti večinoma ni vplivalo. Mehiški konservativci so imeli v rokah večino oblasti v nacionalni vladi in so ohranjali prakse iz starega kolonialnega reda.

Vendar pa so v 1850-ih oblast prevzeli mehiški liberalci in poskušali oblikovati ter uvesti reforme, ki so vplivale tako na domorodne skupnosti kot na Katoliško cerkev. Mehiška ustava iz leta 1857 je korporacijam (vključno s cerkvenimi ustanovami) odvzela pravico do lastništva zemlje; cilj tega ukrepa je bil odvzeti premoženje Katoliški cerkvi v Mehiki in prisiliti domorodne skupnosti k razdelitvi zemlje, ki so jo imele v skupni lasti. Liberalci so si prizadevali, da bi se člani domorodnih skupnosti, ki so se ukvarjali s samooskrbnim kmetovanjem, prelevili v samostojne kmete, ki bi imeli zemljo v lastni posesti. Mehiški konservativci so liberalne reformne zakone zavračali, saj so ti posegali v položaj Katoliške cerkve, vendar so v državljanski vojni, ki je trajala tri leta, sodelovale tudi domorodne skupnosti.

V poznem 19. stoletju je liberalni general in mestik Porfirio Díaz veliko prispeval k modernizaciji Mehike in njenemu vključevanju v svetovno gospodarstvo, vendar so se znova pojavili pritiski na domorodne skupnosti in njihovo zemljo. Ti so v določenih delih Mehike prerasli v odprte konflikte med desetletno državljansko vojno, znano kot mehiška revolucija (1910–1920). Po revoluciji je mehiška vlada poskušala hkrati krepiti domorodno kulturo in domorodce vključiti kot državljane v nacionalno skupnost ter jih preoblikovati v kmete (campesinos). Izkazalo se je, da je to težje, kot so predvidevali snovalci politik, saj so se odporne domorodne skupnosti še naprej borile za svoje pravice znotraj države.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑
    • Mendoza, Ruben G. (2001). »Mesoamerican Chronology: Periodization«. The Oxford Encyclopedia of Mesoamerican Culture. 2: 222–226.
  2. ↑ Smith, Mailing Address: 301 Parker Ave Fort; Us, AR 72901 Phone: 479 783-3961 Contact. »Paleoindian Period - Fort Smith National Historic Site (U.S. National Park Service)«. www.nps.gov (v angleščini). Pridobljeno 17. avgusta 2023.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: številska imena: seznam avtorjev (povezava)
  3. ↑ MacNeish, Richard S. (2001). »Mesoamerican Chronology: Early Development and the Archaic Period (before 2600 BCE)«. The Oxford Encyclopedia of Mesoamerican Culture. 2: 226–236. ISBN 0-19-510815-9.
  4. ↑ Grove, David G. (2001). »Mesoamerican Chronology: Formative (Preclassic) Period (2000 BCE–250 CE)«. The Oxford Encyclopedia of Mesoamerican Culture. 2: 236–243. ISBN 0-19-510815-9.
  5. ↑ Foster, Lynn V. (2005). Handbook to Life in the Ancient Maya World (New izd.). Oxford University Press. ISBN 978-0195183634.
  6. ↑ Coe, Michael D. (1999). Breaking the Maya Code (revised izd.). Thames and Hudson, New York. ISBN 978-0-500-28133-8.
  7. ↑ Guernsey, Julia (2006). Ritual and Power in Stone: The Performance of Rulership in Mesoamerican Izapan Style Art. University of Texas Press, Austin, TX. ISBN 978-0-292-71323-9.
  8. ↑ Pool, Christopher (2007). Olmec Archaeology and Early Mesoamerica. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-78882-3.
  9. ↑ Claude Baudez; Pierre Becquelin (1973). Archéologie de Los Naranjos, Honduras. Etudes mésoaméricaines, no. 2 (in French) (1st ed.). Mexico D.F.: Mission archéologique et ethnologique française au Mexique
  10. ↑ Voorhies, Barbara (December 2005). "Ancient Mexico and Central America: Archaeology and Culture History. Susan Toby Evans. Thames and Hudson, London. 2004.
  11. ↑ »Pieza olmeca en la cueva Hato Viejo Olancho, Honduras«. 13. januar 2017.
  12. ↑ Smith, Michael E. (2001). »Mesoamerican Chronology: Postclassic Period (900–1521)«. The Oxford Encyclopedia of Mesoamerican Culture. 2: 248–257. ISBN 0-19-510815-9.
  13. ↑ Taylor, William B. (2001). »Mesoamerican Chronology: Colonial Period (1521–1821)«. The Oxford Encyclopedia of Mesoamerican Culture. 2: 257–264. ISBN 0-19-510815-9.
  14. ↑ »Archived copy« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. novembra 2012. Pridobljeno 31. decembra 2006.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  15. ↑ Diehl, Richard A. (2004). The Olmecs : America's First Civilization. London: Thames and Hudson. str. 9–25. ISBN 0-500-28503-9.
  16. ↑ Maya Art Arhivirano 2007-10-05 na Wayback Machine., authenticmaya.com
  17. ↑ Miner, Dylan (2014). Creating Aztlán: Chicano Art, Indigenous Sovereignty, and Lowriding Across Turtle Island. University of Arizona Press. str. 223. ISBN 978-0816530038. Pridobljeno 3. februarja 2018.
  18. ↑ Taylor, William B. (2001). »Mesoamerican Chronology: Colonial Period (1521–1821)«. The Oxford Encyclopedia of Mesoamerican Culture. 2: 257–264.
  19. ↑ MacLeod, Murdo J. (2000). »Mesoamerica since the Spanish Invasion: An Overview«. The Cambridge History of the Native Peoples of the Americas. 2: 1–43.
  20. ↑ Altman, Ida; in sod. (2003). The Early History of Greater Mexico. Prentice Hall. str. 143–161.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]