Rokoko

Rokoko je zahodni slog arhitekture, umetnosti in dekoracije, ki se je pojavil v Franciji v 1730-ih kot reakcija na slog Ludvika XIV. Zanj so značilni obsežni okraski, tekoče krivulje, asimetrija in manjši obseg, namenjen spodbujanju intimnosti. Uporablja Rocaille (motive, podobne školjkam in kamenčkom) in pogosto meša bele in pastelne barve z pozlato in kiparskim oblikovanjem, pri čemer uporablja trompe-l'oeil freske za ustvarjanje prostorske iluzije. V vizualnih umetnostih prevladujejo teme aristokratskega prostega časa in pastorale, upodobljene v odrskih okoljih. Pogosto velja za končni izraz baročnega gibanja^[1] in se včasih imenuje pozni barok.

Rokoko, prvotno znan kot slog style rocaille (»slog kamnitih del«),^[2][3] se je iz francoskih domačih notranjosti razširil v druge dele Evrope, zlasti v severno Italijo, Avstrijo, južno Nemčijo, širšo srednjo Evropo in Rusijo.^[4] Vplival je tudi na slikarstvo, kiparstvo, pohištvo, srebrnino, steklarstvo, glasbo, gledališče^[5] in literaturo.^[6] Kasneje je bil prilagojen za cerkveno arhitekturo in se v tej obliki razširil, zlasti v Srednji Evropi, na Portugalskem in v Južni Ameriki.^[7] Do konca 18. stoletja je rokoko v veliki meri nadomestil neoklasicizem.

Beseda rokoko je satirična izpeljanka francoske besede rocaille, ki jo je skoval neoklasicistični slikar Pierre-Maurice Quays (1777–1803).^[8][9] Zgodovinsko gledano se je rokoko nanašal na metodo okraševanja jam in umetnih fontan s kamenčki, školjkami in cementom, ki se je uporabljala od renesanse.^[10][11] V poznem 17. in zgodnjem 18. stoletju je izraz začel opisovati dekorativni motiv prepletenih školjk in akantovih listov, ki se je pojavil v poznem slogu Ludvika XIV. Leta 1736 je oblikovalec in zlatar Jean Mondon objavil Premier Livre de forme rocquaille et cartel (Prva knjiga rocaila in kartelne oblike), zbirko modelov za pohištvo in notranjo opremo. Ta publikacija je bila prvič, da se je rokoko pojavil v tiskani obliki, da bi opisal slog.^[12] Obrtniki so zato vključevali izrezljane ali oblikovane motive školjk s palmovimi listi ali vijugastimi trtami, da bi okrasili vrata, stenske obloge, pohištvo in druge arhitekturne elemente.^[13]

Beseda rokoko se je prvič pojavila v tisku leta 1825, kritiki pa so jo uporabljali kot slabšalni izraz za dekoracijo, ki je veljala za »zastarelo in staromodno«. Do leta 1828 je opisovala dekoracije, »ki so pripadale slogu 18. stoletja, preobremenjenemu z zavitimi okraski«. Leta 1829 je avtor Stendhal rokoko opredelil kot »rocaille slog 18. stoletja«, kar je nakazovalo premik k bolj objektivnemu zgodovinskemu opisu.^[14]

V 19. stoletju se je pogosto zaničljivo uporabljal za arhitekturo ali glasbo, za katero je značilna močna ornamentika.^[15][16] Do sredine 19. stoletja so umetnostni zgodovinarji izraz na splošno sprejeli.^[17] Danes umetnostni zgodovinarji rokoko prepoznavajo kot ločeno obdobje v evropski umetnosti.^[18]

Rokokojevska ornamentika se opira na krivulje, proti-krivulje, valovite oblike in motive iz narave. Stavbe imajo pogosto preproste zunanjosti, ki so v nasprotju z močno okrašeno notranjostjo, zasnovano tako, da preseneti gledalca.^[19] Tlorisi cerkva uporabljajo prepletene ovale za ustvarjanje kompleksnih notranjih prostorov. V palačah velika stopnišča služijo kot osrednje žariščne točke, ki ponujajo več pogledov na dekoracijo. Sobe imajo pogosto boiserie (rezbarjene lesene obloge) in ogledala, nameščena nad kamini ali nasproti oken, da odbijajo naravno svetlobo.^[20] Pogosti motivi vključujejo rocaille, akant in listnate zvitke, ptice, rože, sadje, glasbila in putte. Rokoko vključuje tudi chinoiserie s stiliziranimi pagodami, zmaji, eksotičnimi cvetovi, idealiziranimi vzhodnoazijskimi figurami in singerie (upodobitve opic).^[21]

V nasprotju z baročnim obdobjem rokoko nadomešča dvostransko simetrijo in težke oblike z lažjimi, asimetričnimi vzorci. Namesto drznega, visokokontrastnega chiaroscura rokoko uporablja pastelne barve, kot so nežne rumene, kremne, biserno sive in bledo modre.^[22][23] Pri prostorski organizaciji se poudarek premakne iz velikih javnih prostorov v zasebne sobe. Velike državne galerije so pogosto razdeljene na manjša stanovanja. Pohištvo je pomanjšano, da ustreza tem prostorom, in zasnovano tako, da se ujema z izrezljanimi stenskimi oblogami, kar ustvarja enotno notranjost, znano kot en suite.^[24]

Te notranjosti običajno združujejo oblikovano štukaturo, izrezljan les in kvadraturo (iluzionistične stropne freske). Te freske simulirajo odprto nebo, naseljeno s putti in alegoričnimi figurami. Med pogoste materiale spadajo poslikana ali bela štukatura, lesena intarzija (predvsem hrast, bukev ali oreh), japonski lak, ormolu (pozlačen bron) in marmor.^[25] Umetnostna zgodovinarja Stephan Tschudi-Madsen in Debora L. Silverman navajata rokokojsko uporabo asimetričnih, krivolinjskih in botaničnih elementov kot vir za art nouveau gibanje poznega 19. stoletja.^[26][27][28]

Glavna članka: Rocaille in Slog Ludvika XV..

Slog Rocaille ali francoski rokoko se je pojavil v Parizu med vladavino Ludvika XV. in je cvetel med letoma 1723 in 1759.^[29] Značilnosti francoskega rokokoja vključujejo izjemno umetnost in uporabo rastlinskih oblik (trte, listi, cvetovi), prepletenih v kompleksne vzorce.^[30] Slog se je uporabljal zlasti v salonih, novi vrsti prostorov, namenjenih navduševanju in zabavi gostov, najvidnejši primer pa je salon princese v Hôtel de Soubise v Parizu, ki sta ga med letoma 1735 in 1740 zasnovala Germain Boffrand in Charles-Joseph Natoire.

Pohištvo iz tistega obdobja ima vijugaste krivulje in rastlinske vzorce, značilne za slog, zlasti v kompleksnih okvirjih za ogledala in slike, ki so bili izklesani iz mavca in pogosto pozlačeni. Med vodilnimi oblikovalci in obrtniki pohištva v tem slogu so bili Juste-Aurele Meissonier, Charles Cressent in Nicolas Pineau.^[31][32]

Francoski rokoko ni nikoli dosegel ekstravagance sloga, ki smo ga videli na Bavarskem, v Avstriji ali Italiji. Odkritja rimskih starin v Herkulaneju leta 1738 in Pompejih leta 1748, ki so trajala do sredine 18. stoletja, so francosko arhitekturo usmerila v smeri bolj simetričnega in manj ekstravagantnega neoklasicizma.

• 
  Zasnova mize Juste-Aurele Meissonier (1730)
• 
  Velika soba kneza, Hôtel de Soubise (1735–1740)
• 
  Leseno pohištvo v Hôtel de Varengeville, Nicolas Pineau (1735)
• 
  Komoda Charlesa Cressenta (1730), dvorec Waddesdon
• 
  Detajl vrat hotela Hôtel de Samuel Bernard iz Pariza (1740)
• 
  Pozlačena in kovano bronasta konzola ure Jean Joseph de Saint-Germain in J. Boullé (ok. 1745 – ok. 1749)
• 
  Vrata hotela Hôtel de Marsilly z dvema konzolama in kartušo nad njimi, vsa v rokokojskem slogu
• 
  Cerkev Notre-Dame, Bordeaux (1684–1707)

Umetniki v Italiji, zlasti v Benetkah, so ustvarili svojo različico rokokojskega sloga. Beneške komode so posnemale ukrivljene linije in izrezljane okraske francoskega rocaillea, vendar s posebno beneško različico; dela so bila naslikana – pogosto s pokrajinami, rožami, prizori Guardija ali drugih slikarjev ali s kitajskim slogom – na modrem ali zelenem ozadju, ki se je ujemalo z barvami beneške šole slikarjev, katerih dela so krasila salone.

Med pomembnejšimi dekorativnimi slikarji sta bila Giovanni Battista Crosato, ki je poslikal strop plesne dvorane Ca' Rezzonico v iluzionističnem slogu in Giovanni Battista Tiepolo, ki je poslikal strope in freske v cerkvah in palačah. Tiepolo je s sinom od leta 1750 do 1753 potoval v Nemčijo in okrasil strope Würzburške rezidence, ene glavnih znamenitosti bavarskega rokokoja. Drug slavni beneški slikar je bil Giovanni Battista Piazzetta, ki je poslikal več pomembnih cerkvenih stropov.^[33]

V beneškem rokokoju so bili tudi izjemni stekleni izdelki, zlasti muransko steklo, ki so ga pogosto gravirali in barvali ter izvažali po Evropi. Dela so vključevala večbarvne lestence in ogledala z izjemno okrašenimi okvirji.

• 
  Strop Santi Giovanni e Paolo, Benetke, Piazzetta (1727)
• 
  Juno in Luna Giovanni Battista Tiepolo (1735–1745)
• 
  Lestenec iz muranskega stekla v Ca' Rezzonico (1758)
• 
  Strop plesne dvorane Ca' Rezzonico s stropom Giovannija Battiste Crosata (1753)

Rokokojski dekorativni slog je dosegel svoj vrhunec v južni Nemčiji in Avstriji od 1730-ih do 1770-ih. Tam še danes prevladuje v cerkveni pokrajini in je globoko zasidran v popularni kulturi. Prvič je bil predstavljen iz Francije prek publikacij in del francoskih arhitektov in dekoraterjev, vključno s kiparjem Claudom III. Audranom, notranjim oblikovalcem Gillesom-Mariejem Oppenordtom, arhitektom Germainom Boffrandom, kiparjem Jeanom Mondonom ter risarjem in graverjem Pierrom Lepautrejem. Njihovo delo je pomembno vplivalo na nemški rokokojski slog, vendar ne dosega ekstravagance stavb v južni Nemčiji.^[34]

Nemški arhitekti so rokokojski slog prilagodili tako, da so ga naredili veliko bolj asimetričnega in okrašenega kot prvotnega francoskega. Za nemški slog je bila značilna eksplozija oblik, ki so se spuščale po stenah. Odlikovale so ga letve, oblikovane v krivulje in proti-krivulje, zaviti in obračajoči se vzorci ter štukaturno listje, ki se je zdelo, kot da se plazi po stenah in čez strop. Okras je bil pogosto pozlačen ali posrebren, da bi ustvaril kontrast z belimi ali bledo pastelnimi stenami.^[35]

Eno prvih rokokojskih stavb v Nemčiji, paviljon Amalienburg v Münchnu (1734–1739), je ustvaril v Belgiji rojeni arhitekt in oblikovalec François de Cuvilliés, ki ga je navdihnil paviljon Velikega Trianona in gradu Marly v Franciji. Zgrajena je bila kot lovska koča s ploščadjo na strehi za streljanje fazanov. Notranja dvorana ogledal slikarja in štukaterja Johanna Baptista Zimmermanna je veliko bolj dovršena kot kateri koli francoski rokoko.

Drug pomemben primer zgodnjega nemškega rokokoja je Würzburška rezidenca (1720–1744), ki jo je naročil knezoškof Johann Philipp Franz von Schönborn. Na začetku gradnje palače je dvorni arhitekt Balthasar Neumann odpotoval v Pariz in se posvetoval s francoskima dekorativnima umetnikoma rocaillea Germainom Boffrandom in Robertom de Cottejem. Medtem ko je zunanjost palače v bolj umirjenem baročnem slogu, je notranjost, zlasti stopnišča in stropi, veliko bolj ekstravagantna. Neumann je notranjost rezidence opisal kot »gledališče svetlobe«. Med letoma 1750 in 1753 je bil uvožen italijanski rokokojski slikar Giovanni Battista Tiepolo, da bi ustvaril fresko na vrhu tristopenjskega ceremonialnega stopnišča.^[36][37][38] Neumann je zasnoval tudi ikonično rokokojsko stopnišče na gradu Augustusburg v Brühlu (1725–1768), ki obiskovalce vodi skozi fantazijo slikarstva, kiparstva in železnine, s presenetljivimi razgledi na vsakem koraku.^[36]

V 1740-ih in 1750-ih je bilo na Bavarskem zgrajenih več romarskih cerkva z notranjostjo, okrašeno v značilni različici rokokojskega sloga. Eden najbolj opaznih primerov je Wieskirche (1745–1754), ki jo je zasnoval Dominikus Zimmermann. Kot večina bavarskih romarskih cerkva je tudi zunanjost zelo preprosta, s pastelnimi stenami in malo okrasja. Ob vstopu v cerkev obiskovalec naleti na osupljivo harmonijo umetnosti in oblike. Ovalno svetišče, pred katerim na zahodu stoji polkrožna predsoba, cerkev z vseh strani napolni s svetlobo. Bele stene so v nasprotju s stebri iz modrega in rožnatega štuka v koru, kupolasti strop pa je poslikan v videzu odprtega neba, čez katerega letijo angeli. Med drugimi pomembnimi bavarskimi romarskimi cerkvami sta Bazilika Štirinajstih svetih pomočnikov Balthasarja Neumanna (1743–1772)^[39][40] in samostan Ottobeuren (1748–1766) Johanna Michaela Fischerja, ki se, tako kot večina nemške rokokojske arhitekture, odlikuje z izjemnim kontrastom med pravilnostjo fasade in obilico okrasja v notranjosti.

• 
  Amalienburški paviljon v Münchnu, François de Cuvilliés (1734–1739)
• 
  Dvorana ogledal v Amalienburgu, Johann Baptist Zimmermann (1734–1739)
• 
  Pogled na osrednje stopnišče v palači Augustusburg v Brühlu, Balthasar Neumann (1741–1744)
• 
  Wieskirche, Dominikus Zimmermann (1745–1754)
• 
  Notranjost bazilike Štirinajstih svetih pomočnikov, Balthasar Neumann (1743–1772)
• 
  Kaisersaal v Würzburški rezidenci Balthasarja Neumanna (1749–1751)
• 
  Festivalna dvorana Schaezlerpalais v Augsburgu Carla Alberta von Lespillieza (1765–1770)

V Veliki Britaniji je imel rokoko manjši vpliv na oblikovanje in dekorativno umetnost kot v celinski Evropi, čeprav se je njegov vpliv še vedno čutil na področjih, kot so srebrnina, porcelan in pohištvo.

V začetku 18. stoletja je angleško pohištvo sledilo neoklasicističnemu paladijanskemu modelu pod vodstvom oblikovalca Williama Kenta, ki je oblikoval za lorda Burlingtona in druge pomembne mecene umetnosti. Posledično je rokoko v Anglijo prihajal počasi. Prvič se je pojavil v 1730-ih z delom umetnikov priseljencev in hugenotskih beguncev iz Francije, vključno s srebrarjem Paulom de Lameriejem. Akademija St Martin's Lane, ki jo je leta 1735 ustanovil William Hogarth, je bila prav tako ključnega pomena za predstavitev rokokojskega sloga oblikovalcem in umetnikom v Angliji.^[41]

Rokoko je v Angliji cvetel med letoma 1740 in 1770. V prizadevanju, da bi konkurirali uvoženemu francoskemu blagu, so oblikovalci pohištva razvili izrazito britanski rokokojski slog, ki se najpogosteje uporablja v rezbarjenju lesa. Najvplivnejši od teh oblikovalcev je bil Thomas Chippendale, čigar knjiga The Gentleman and Cabinet's Director iz leta 1754, katalog modelov za rokokojsko, kitajsko in gotsko pohištvo, je dosegla široko priljubljenost.^[42] Za razliko od francoskih oblikovalcev Chippendale v svojem pohištvu ni uporabljal intarzije. Prevladujoča oblikovalca intarzijskega pohištva sta bila Vile in Cob, mizarja za kralja Jurija III. Druga pomembna osebnost v britanskem pohištvu je bil Thomas Johnson, ki je leta 1761 objavil katalog modelov rokokojskega pohištva. Ta je vključeval pohištvo, ki je temeljilo na precej fantastičnih kitajskih in indijskih motivih, vključno s posteljo z baldahinom, ki jo je krasila kitajska pagoda (zdaj v muzeju Victoria and Albert).

• 
  Skodelica in pokrov, izdelal Paul de Lamerie, 1736–7 Muzej Victoria in Albert št. 819-1890^[43]
• 
  Srebrni svečniki, Paul de Lamerie. Žigosani v Londonu, okoli 1747–49
• 
  Žarnik, srebrar Charles Friedrich Kander (1735), Metropolitanski muzej
• 
  Zasnova za svečano posteljo, Thomas Chippendale (1753–1754)
• 
  Zasnova za komodo in stojala za svetilke, Thomas Chippendale (1753–1754)
• 
  Stranski stol; Thomas Chippendale; ok. 1755 – ok. 1760; mahagoni; Metropolitanski muzej umetnosti (New York City)
• 
  Zasnova svečnikov v "kitajskem slogu" Thomasa Johnsona (1756)

Glavni članek: Elizabetinski barok.

Ruski rokokojski slog sta v 18. stoletju v veliki meri uvedli cesarica Elizabeta Ruska in Katarina Velika, dvorni arhitekti pa so bili Francesco Bartolomeo Rastrelli.^[44]

Rastrellijevo delo v palačah, kot sta Zimski dvorec v Sankt Peterburgu in Katarinina palača v [[Carsko selo|Carskem selu]g, je vključevalo številne značilnosti zahodnoevropske rokokojske arhitekture, vključno z velikimi sobami, okrašenimi z zlatimi lističi, ogledali in velikimi okni za naravno svetlobo v notranjosti, ter mehkimi pastelnimi barvami, uokvirjenimi z velikimi okni s kapuco in venci na zunanjosti z rokojskimi motivi, kot so asimetrične školjke in kamni.^[45] Stropi so pogosto imeli rokokojske spiralne okraske, ki so obdajali alegorične slike starogrških in rimskih bogov in boginj.^[46] Tla so bila pogosto intarzirana s parketom iz različnih vrst lesa, da bi ustvarili dovršene vzorce v lesenih delih.

Ruska pravoslavna cerkvena arhitektura je bila v 18. stoletju prav tako močno pod vplivom rokokojskih modelov, ki so pogosto imeli kvadratni grški križ s štirimi enako oddaljenimi krili. Zunanjost je bila pobarvana v svetlih pastelnih barvah, kot sta modra in roza, zvoniki pa so bili pogosto okrašeni z pozlačenimi čebulastimi kupolami.^[47]

Frideriški rokoko je oblika rokokoja, ki se je razvila v Prusiji med vladavino Friderika Velikega in je združevala vplive Francije, Nemčije (zlasti Saške) in Nizozemske.^[48] Njegov najbolj znan privrženec je bil arhitekt Georg Wenzeslaus von Knobelsdorff. Poleg tega sta na Knobelsdorffove načrte vplivala slikar Antoine Pesne in celo kralj Friderik sam. Med znanimi stavbami v frideriškem slogu so palača Sanssouci,^[49] mestna palača, Potsdam in deli palače Charlottenburg.

Glavna članka: Neoklasicizem in Empir.

Primerjava jedkanice Jacquesa de Lajoueja iz 18. stoletja, ki prikazuje rokokojski čašični krater in rimski čašični krater iz 1. stoletja, ki ima popolnoma enako obliko kot neoklasicistična kamnita vrtna vaza

Umetnost Françoisa Boucherja in drugih slikarjev tistega obdobja, s poudarkom na dekorativni mitologiji in galantnosti, je kmalu sprožila reakcijo in povpraševanje po bolj 'plemenitih' temah. Medtem ko se je rokoko nadaljeval v Nemčiji in Avstriji, je Francoska akademija v Rimu začela poučevati klasični slog. To je potrdilo imenovanje Jeana Françoisa de Troya za direktorja akademije leta 1738, nato pa leta 1751 Charlesa-Josepha Natoireja.

Madame de Pompadour, ljubica Ludvika XV., je prispevala k zatonu rokokojskega sloga. Leta 1750 je poslala svojega brata, Abela-Françoisa Poissona de Vandièresa, na dvoletno misijo, da bi preučeval umetniški in arheološki razvoj v Italiji. Spremljalo ga je več umetnikov, vključno z graverjem Charlesom-Nicolasom Cochinom in arhitektom Soufflotom. V Pariz sta se vrnila z navdušenjem nad klasično umetnostjo. Vandières je postal markiz Marigny in imenovan za generalnega direktorja Kraljevih stavb. Uradno francosko arhitekturo je usmeril k neoklasicistiki. Cochin je postal pomemben umetnostni kritik; obsodil je Boucherjev mali slog in pozval k velikemu slogu z novim poudarkom na antiki in plemstvu v akademijah za slikanje in arhitekturo.^[50]

Začetek konca rokokoja se je zgodil v zgodnjih 1760-ih, ko so osebnosti, kot sta Voltaire in Jacques-François Blondel, začele izražati svojo kritiko površnosti in degeneracije umetnosti. Blondel je obsodil »smešno mešanico školjk, zmajev, trstičja, palm in rastlin« v sodobni notranjosti.^[51]

Do leta 1785 je rokoko v Franciji izginil iz mode, nadomestila pa sta ga red in resnost neoklasicističnih umetnikov, kot je bil Jacques-Louis David. V Nemčiji so rokoko poznega 18. stoletja zasmehovali kot Zopf und Perücke (»kitica in lasulja«), ta faza pa se včasih imenuje Zopfstil. Rokoko je ostal priljubljen v nekaterih nemških deželah in v Italiji, dokler ni z napoleonskimi vladami prišla druga faza neoklasicizma, »empirski slog«, ki je odnesla rokoko.

V arhitekturi se kaže v preoblikovanju mest, stolnic in dvorcev. Značilne so pobarvane pokrajine, bogate scene, razgibane stavbe, dinamični prostori in nasprotja med svetlobo in senco.

Glavni članek: Rokokojsko kiparstvo.

Rokokojsko kiparstvo je bilo teatralno, čutno in dinamično, kar je dajalo občutek gibanja v vse smeri. Najpogosteje so ga našli v notranjosti cerkva, običajno tesno povezano s slikarstvom in arhitekturo. Versko kiparstvo je sledilo italijanskemu baročnemu slogu, kot je prikazano na gledališkem oltarju Karlskirche na Dunaju.

Zgodnje rokokojsko ali rocaille kiparstvo v Franciji je bilo lažje in je ponujalo več gibanja kot klasični slog Ludvika XIV. Spodbujala ga je zlasti Madame de Pompadour, ljubica Ludvika XV., ki je naročila številna dela za svoje gradove in vrtove. Kipar Edmé Bouchardon je upodobil Kupida, ki je izrezljal svoje ljubezenske puščice iz Herkulove palice. Rokokojske figure so krasile tudi poznejše fontane v Versaillesu, kot je Neptunov vodnjak Lamberta-Sigisberta Adama in Nicolasa-Sebastiena Adama (1740). Zaradi njunega uspeha v Versaillesu ju je Friderik Veliki povabil v Prusijo, da bi ustvarila fontansko kiparstvo za park Sanssouci v Prusiji (1740).^[52]

Étienne-Maurice Falconet (1716–1791) je bil še en vodilni francoski kipar v tem obdobju. Falconet je bil najbolj znan po svojem kipu Petra Velikega Bronastega jezdeca v Sankt Peterburgu, ustvaril pa je tudi vrsto manjših del za bogate zbiratelje, ki so jih lahko reproducirali v seriji v terakoti ali ulili v bron. Francoski kiparji Jean-Louis Lemoyne, Jean-Baptiste Lemoyne, Louis-Simon Boizot, Michel Clodion, Lambert-Sigisbert Adam in Jean-Baptiste Pigalle so vsi izdelovali kipe v serijah za zbiratelje.^[53]

V Italiji je bil Antonio Corradini med vodilnimi kiparji rokokojskega sloga. Benečan je potoval po Evropi in delal za Petra Velikega v Sankt Peterburgu, za dvore v Avstriji in Neaplju. Najraje je imel sentimentalne teme in ustvaril več spretnih del žensk z obrazi, zakritimi s tančicami, od katerih je eno zdaj v Louvru.^[54]

• 
  Atlantide v zgornji palači Belvedere na Dunaju, Johann Lukas von Hildebrandt (1721–1722)
• 
  Prizor Marijinega vnebovzetja Egida Quirina Asama (1722–1723) nekdanja samostanska cerkev, Rohr v Niederbayernu
• 
  El Transparente oltar v stolnici v Toledu Narcisa Toméja (1721–1732)
• 
  Portal palače Marqués de Dos Aguas, Valencia, Španija (1740–1744)
• 
  Neptunov vodnjak in amfitrit Versajske palače, Lambert-Sigisbert Adam in Nicolas-Sebastien Adam (1740)
• 
  Nimfe vodnjaka Lamberta-Sigisberta Adama v palači Sanssouci, Prusija (1740)
• 
  Milostni oltar s kipi štirinajstih svetih pomočnikov v baziliki štirinajstih svetih pomočnikov

Najbolj dovršene primere rokokojske skulpture so našli v Španiji, Avstriji in južni Nemčiji, v dekoraciji palač in cerkva. Skulptura je bila tesno povezana z arhitekturo; nemogoče je bilo vedeti, kje se ena konča in druga začne. V palači Belvedere na Dunaju (1721–1722) obokani strop Dvorane Atlantov držijo ramena mišičastih figur, ki jih je zasnoval Johann Lukas von Hildebrandt. Portal palače Marqués de Dos Aguas v Valencii (1715–1776) je bil v celoti prekrit s skulpturami, izklesanimi iz marmorja, po načrtih Hipolita Rovire Brocandela.^[55]

Oltar El Transparente v glavni kapeli Toledske stolnice je visok kip iz večbarvnega marmorja in pozlačenega štuka, kombiniran s slikami, kipi in simboli. Izdelal ga je Narciso Tomé (1721–1732). Njegova zasnova omogoča prehod svetlobe in v spreminjajoči se svetlobi se zdi, kot da se premika.^[56]

Glavni članek: Rokoko slikarstvo.

Elementi sloga rocaille so se pojavili v delih nekaterih francoskih slikarjev, vključno z okusom za slikovitost v detajlih; krivulje in proti-krivulje; ter disimetrijo, ki je gibanje baroka nadomestila z bujnostjo, čeprav francoskirocaille nikoli ni dosegel ekstravagance germanskega rokokoja.^[57] Vodilni zagovornik je bil Jean-Antoine Watteau, zlasti v delu Vkrcanje za Kitero (1717) v Louvru, v žanru, imenovanem Fête galante, ki prikazuje prizore mladih plemičev, zbranih na praznovanje v pastoralnem okolju. Watteau je umrl leta 1721 v starosti sedemintridesetih let, vendar je njegovo delo še naprej vplivalo do konca stoletja. Različico Watteaujeve slike z naslovom Romanje na Cythero je leta 1752 ali 1765 kupil Friderik Veliki Pruski, da bi okrasil svojo palačo Charlottenburg v Berlinu.

Naslednik Watteauja in Fête Galante v dekorativnem slikarstvu je bil François Boucher (1703–1770), najljubši slikar Madame de Pompadour. Med njegovimi deli je bila čutna Toilette de Venus (1746), ki je postala eden najbolj znanih primerov tega sloga. Boucher je sodeloval v vseh žanrih tistega časa, oblikoval je tapiserije, modele za porcelanaste skulpture, scenografije za Pariško opero in Opéra-Comique ter dekor za sejem Saint-Laurent.^[58] Med drugimi pomembnimi slikarji sloga Fête Galante sta bila Nicolas Lancret in Jean-Baptiste Pater. Slog je še posebej vplival na Françoisa Lemoyna, ki je poslikal razkošno dekoracijo stropa Herkulovega salona v Versaillesu, dokončano leta 1735. Slike z galantnimi in mitološkimi temami Boucherja, Pierra-Charlesa Trémolièresa in Charlesa-Josepha Natoireja so krasile znameniti salon hotela Soubise v Parizu (1735–1740). Med drugimi rokokojskimi slikarji so še: Jean François de Troy (1679–1752), Jean-Baptiste van Loo (1685–1745), njegova dva sinova Louis-Michel van Loo (1707–1771) in Charles-Amédée-Philippe van Loo (1719–1795), njegov mlajši brat Charles-André van Loo (1705–1765), Nicolas Lancret (1690–1743) in Jean-Honoré Fragonard (1732–1806).

V Avstriji in južni Nemčiji je imelo italijansko slikarstvo največji vpliv na rokokojski slog. Beneški slikar Giovanni Battista Tiepolo je bil s pomočjo svojega sina Giovannija Domenica Tiepola povabljen, da naslika freske za rezidenco v Würzburgu (1720–1744). Najvidnejši slikar bavarskih rokokojskih cerkva je bil Johann Baptist Zimmermann, ki je poslikal strop Wieskirche (1745–1754).

• 
  Jean-Antoine Watteau, Vkrcanje za Kitero (1717)
• 
  Večerja s šunko, Nicolas Lancret (1735)
• 
  Strop Herkulove dvorane Françoisa Lemoyna (1735)
• 
  Venera pri toaleti, François Boucher (1746)
• 
  Stropna freska v Würzburški rezidenci (1720–1744) Giovannija Battiste Tiepola
• 
  Strop Wieskirche Johanna Baptista Zimmermanna (1745–1754)

V glasbeni zgodovini je obstajalo obdobje rokokoja, čeprav ni tako znano kot prejšnje baročne in poznejše klasične oblike. Glasbeni slog rokokoja se je razvil iz baročne glasbe tako v Franciji, kjer so novi slog imenovali style galant ('galantni' ali 'elegantni' slog), kot v Nemčiji, kjer so ga imenovali empfindsamer Stil ('občutljivi slog'). Lahko ga označimo kot lahkotno, intimno glasbo z izjemno dovršenimi in prefinjenimi oblikami ornamentike.

V drugi polovici 18. stoletja se je pojavila reakcija na slog rokokoja, predvsem na njegovo domnevno pretirano uporabo ornamentike in dekoracije. Ta reakcija, ki jo je vodil Christoph Willibald Gluck, je naznanila klasično dobo. Do začetka 19. stoletja se je katoliško mnenje obrnilo proti primernosti sloga za cerkvene kontekste, ker »nikakor ni spodbujal čustev predanosti«.^[59]

Ruski skladatelj romantične dobe Peter Iljič Čajkovski je napisal Variacije na rokokojsko temo, op. 33, za violončelo in orkester leta 1877. Čeprav tema ni rokokojskega izvora, je napisana v rokokojskem slogu.

Rokoko moda je temeljila na eleganci in dekoraciji. Igriv slog dekoracije in oblikovanja, za katerega zdaj vemo, da je rokoko, je bil takrat znan kot le style rocaille.

Prav tako so postali bolj priljubljeni naborki Watteau poimenovani po slikarju Jean-Antoineu Watteauju.

sedemnajstega stoletja je nastala zlata doba rokokoja z uvedbo eksotične, kulture, imenovane a la turque.

V literaturi je izraz »nekoristno nejasen, vendar običajno nakazuje veselo lahkotnost in intimnost tona ter elegantno igrivost«. Glavne rokokojske literarne zvrsti so bile majhne oblike, kot so erotična lahka poezija ((francosko poésie légère ali poésie fugitive), sonet, madrigal in druge pesmi, pastorala, pravljica, novela, obstajale pa so tudi dolge pripovedne pesmi, na primer nemško govoreča mojstrovina Christopha Martina Wielanda Oberon.

Pretežno francoski literarni slog 18. stoletja, na katerega je vplivala šola Précieuses iz 17. stoletja, predstavljajo Anne Claude de Caylus, avtorica Umetnosti ljubezni P. J. Bernarda, Alexandre Masson de Pezay (pripovedna pesnitev Zélisovo kopanje), Abbé de Favre (pesnitev Les quatre heures de la toilette des dames), Évariste de Parny, Jean-Baptiste Louvet de Couvray in drugi pisatelji. Rokoko je imel privržence tudi v Italiji (Paolo Rolli, Pietro Metastasio) in Nemčiji (Friedrich von Hagedorn, Johann Wilhelm Ludwig Gleim, Johann Uz, Johann Nikolaus Götz),^[60] v manjši meri pa tudi v angleških in ruskih (Ippolit Bogdanovič) spisih.

• Bailey, Gauvin Alexander (2014). The Spiritual Rococo: Décor and Divinity from the Salons of Paris to the Missions of Patagonia. Farnham: Ashgate.
• Baldick, Chris (2015). »Rococo«. The Oxford Dictionary of Literary Terms (Online Version) (4th izd.). Oxford University Press. ISBN 9780191783234.
• Cabanne, Perre (1988). L'Art Classique et le Baroque. Paris: Larousse. ISBN 978-2-03-583324-2.
• Dictionnaire Historique de Paris. Le Livre de Poche. 2013. ISBN 978-2-253-13140-3.
• Droguet, Anne (2004). Les Styles Transition et Louis XVI. Les Editions de l'Amateur. ISBN 2-85917-406-0.
• Duby, Georges; Daval, Jean-Luc (2013). La Sculpture de l'Antiquité au XX^e siècle (v francoščini). Cologne: Taschen. ISBN 978-3-8365-4483-2. French translation from German.
• Ducher, Robert (1988). Caractéristique des Styles. Paris: Flammarion. ISBN 2-08-011539-1.
• Ermatinger, Emil (1928). Barock und Rokoko in der deutschen Dichtung (v nemščini). Leipzig; Berlin: B. G. Teubner.
• Fierro, Alfred (1996). Histoire et dictionnaire de Paris. Robert Laffont. ISBN 2-221--07862-4.
• Graur, Neaga (1970). Stiluri în arta decorativă (v romunščini). Cerces.
• Hopkins, Owen (2014). Les styles en architecture. Dunod. ISBN 978-2-10-070689-1.
• Kimball, Fiske (1980) [1943]. The Creation of the Rococo Decorative Style. New York: Dover Publications. ISBN 978-0-486-23989-7.
• de Morant, Henry (1970). Histoire des arts décoratifs. Librairie Hachette.
• Prina, Francesca; Demartini, Elena (2006). Petite encylopédie de l'architecture. Paris: Solar. ISBN 2-263-04096-X.
• Renault, Christophe (2006). Les Styles de l'architecture et du mobilier. Paris: Gisserot. ISBN 978-2-877-4746-58.
• Texier, Simon (2012). Paris- Panorama de l'architecture de l'Antiquité à nos jours. Paris: Parigramme. ISBN 978-2-84096-667-8.
• Vila, Marie Christine (2006). Paris Musique- Huit Siècles d'histoire. Paris: Parigramme. ISBN 978-2-84096-419-3.

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Rokoko.

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Rokoko.

Poglejte si besedo rokoko v Wikislovarju, prostem slovarju.

• All-art.org: Rococo in the "History of Art"
• »Rococo Style Guide«. British Galleries. Victoria and Albert Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. julija 2014. Pridobljeno 16. julija 2007.
• History of Rococo. Art, architecture & luxury Arhivirano 21 May 2021 na Wayback Machine. History & Culture Academy of Latgale
• Bergerfoundation.ch: Rococo style examples
• Barock- und Rococo- Architektur, Volume 1, Part 1, 1892(in German) Arhivirano 31 July 2017 na Wayback Machine. Kenneth Franzheim II Rare Books Room, William R. Jenkins Architecture and Art Library, University of Houston Digital Library.