Trk

V fiziki je trk vsak dogodek, pri katerem dve ali več teles v relativno kratkem času delujeta s silo drugo na drugo. Čeprav se najpogostejša uporaba besede trk nanaša na incidente, pri katerih dva ali več predmetov trčita z veliko silo, znanstvena uporaba izraza ne pove ničesar o velikosti sile.[1]
Vrste trkov
[uredi | uredi kodo]
Trk je kratkotrajna interakcija med dvema ali več telesi hkrati, ki povzroči spremembo njihovih hitrosti zaradi odbojnih sil, ki jih povzročajo njihove interakcije. Velikost razlike v hitrostih tik pred trkom se imenuje približevalna hitrost. Vsi trki ohranijo skupno gibalno količino teles, ki trčita. Različne vrste trkov se razlikujejo po tem, ali se kinetična energija sistema ohranja. Trki so dveh vrst:
- Prožni trk: Če se vsa kinetična energija ohrani (tj. če se energija ne sprosti kot zvok, toplota itd.), se trk imenuje popolnoma prožen. Takšen sistem je idealizacija in se zaradi drugega zakona termodinamike v resnici ne more pojaviti.
- Neprožni trk: Če se večina ali vsa kinetična energija izgubi (razprši kot toplota, zvok itd. ali jo absorbirajo sama telesa), se trk imenuje neprožen; pri takšnih trkih se telesa popolnoma ustavijo. Primer tega je udarec bejzbol palice z bejzbol žogo - kinetična energija palice se prenese na žogo, kar močno poveča hitrost žoge. Zvok udarca palice ob žogo predstavlja izgubo energije. "Popolnoma neprožni" trk (imenovan tudi "popolnoma plastični" trk) je mejni primer neelastičnega trka, pri katerem se telesi po udarcu združita. Primer takega trčenja je prometna nesreča, saj se avtomobili pri trčenju zmečkajo navznoter, namesto da bi se odbijali drug od drugega. To je zasnovano zaradi varnosti potnikov in mimoidočih v primeru trčenja – ogrodje avtomobila namesto tega absorbira energijo trka.
Stopnjo prožnosti ali neprožnosti trka količinsko opredelimo z restitucijskim koeficientom, ki se običajno giblje med nič in ena. Popolnoma prožen trk ima restitucijski koeficient ena; popolnoma neprožen trk ima koeficient restitucije nič. Črta trka je črta, ki je kolinearna s skupno pravokotnico površin, ki so si med udarcem najbližje ali se stikajo. To je črta, vzdolž katere deluje notranja sila trka med udarcem, Newtonov koeficient restitucije pa je definiran le vzdolž te črte.
Trki v idealnih plinih se približujejo popolnoma prožnim trkom, prav tako pa tudi razpršitvene interakcije podatomskih delcev, ki jih odbija elektromagnetna sila. Nekatere interakcije velikega obsega, kot so gravitacijske interakcije tipa frača med sateliti in planeti, so skoraj popolnoma prožne.
Primeri
[uredi | uredi kodo]Biljard
[uredi | uredi kodo]Trki igrajo pomembno vlogo pri biljardu. Ker so trki med biljardnimi kroglami skoraj prožni in se krogle kotalijo po površini, ki povzroča nizko kotalno trenje, se njihovo vedenje pogosto uporablja za ponazoritev Newtonovih zakonov gibanja. Po trku gibajoče se krogle z mirujočo kroglo enake mase brez trenja je kot med smerema obeh krogel 90 stopinj. To je pomembno dejstvo, ki ga profesionalni igralci biljarda upoštevajo, [2] čeprav predpostavlja, da se krogla premika brez kakršnega koli vpliva trenja po mizi in ne kotali s trenjem. Predstavljajmo si elastični trk v dveh dimenzijah poljubnih dveh mas m a in m b, z ustreznima začetnima hitrostma v a1 in v b1, kjer je v b1 = 0, in s končnima hitrostma v a2 in v b2 . Ohranitev gibalne količine da m a v a1 = m a v a2 + m b v b2 . Ohranitev energije pri elastičnem trku da (1/2) m a | v a1 | 2 = (1/2) m a | v a2 | 2 + (1/2) m b | v b2 | 2. Sedaj pa razmislimo o primeru m a = m b : dobimo v a1 = v a2 + v b2 in | v a1 | 2 = | v a2 | 2 + | v b2 | 2. Če vzamemo skalarni produkt vsake strani prejšnje enačbe s samo seboj, dobimo | v a1 | 2 = v a1 • v a1 = | v a2 | 2 + | v b2 | 2 + 2v a2 • v b2 . Če to primerjamo s slednjo enačbo, dobimo v a2 • v b2 = 0, zato sta pravokotna, razen če je v a2 ničelni vektor (kar se zgodi , če in samo če je trk čelni).
Popoln neprožni trk
[uredi | uredi kodo]Pri popolnem neprožnem trku, tj. z ničelnim koeficientom restitucije, se delci, ki trčijo, združijo . Uporaba ohranitve gibalne količine:
končna hitrost je podana z:
Zmanjšanje celotne kinetične energije je enako celotni kinetični energiji pred trkom v sistemskem sistemu s središčem gibalne količine glede na sistem dveh delcev, ker je v takšnem sistemu kinetična energija po trku enaka nič. V tem okviru ima večino kinetične energije pred trkom delec z manjšo maso. V drugem sistemskem okviru lahko poleg zmanjšanja kinetične energije pride tudi do prenosa kinetične energije z enega delca na drugega; dejstvo, da je to odvisno od sistemaskega okvira, kaže, kako relativno je to. Z obrnjenim časom imamo situacijo, ko sta dva predmeta odrinjena drug od drugega, npr. izstrelitev izstrelka ali raketa, ki uporablja potisk (primerjaj izpeljavo raketne enačbe Ciolkovskega).
Gibanje živali
[uredi | uredi kodo]Trki živalske noge ali šape s podlago se običajno imenujejo sile reakcije tal. Ti trki so neprožni, saj se kinetična energija ne ohranja. Pomembna raziskovalna tema na področju protetike je kvantificiranje sil, ki nastanejo med trki stopala s tlemi, povezanimi z hojo invalidov in neinvalidov. Ta kvantifikacija običajno zahteva, da osebe hodijo po silovni plošči (včasih imenovani »silna plošča«), pa tudi podrobno kinematično in dinamično (včasih imenovano kinetična) analizo.
Vplivi hiperhitrosti
[uredi | uredi kodo]
Hiperhitrost je zelo velika hitrost, približno nad 3000 metrov na sekundo (11.000 km/h, 6.700 mph, 10.000 ft/s ali Mach 8,8). Hiperhitrost je hitrost, ki je tako visoka, da je trdnost materialov ob udarcu zelo majhna v primerjavi z vztrajnostnimi napetostmi. [3] Tako se kovine in tekočine obnašajo podobno pri udarcu hiperhitrosti. Udar pri ekstremni hiperhitrosti povzroči uparjanje udarne glave in tarče. Pri strukturnih kovinah se kot hiperhitrost običajno šteje hitrost, večja kot 2500 m/s (5.600 9.000 mph km/h, 8.200 ft/s ali Mach 7,3). Meteoritski kraterji so tudi primeri udarcev zaradi hiperhitrosti.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Schmidt, Paul W. (2019). »Collision (physics)«. Access Science (v angleščini). doi:10.1036/1097-8542.149000.
- ↑ Alciatore, David G. (januar 2006). »TP 3.1 90° rule« (PDF). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 8. marca 2008.
- ↑ Air Force Institute of Technology (1991). Critical technologies for national defense. AIAA. str. 287. ISBN 1-56347-009-8.